ZA NARODOV BLAGOR

Vse pravice (za prevajanje, uprizoritev itd.) pridrzuje si
izkljucno zaloznik -- L. Schwentner v Ljubljani.

       *       *       *       *       *

Napram gledaliskim odrom -- rokopis.

ZA NARODOV BLAGOR

KOMEDIJA V STIRIH DEJANJIH

SPISAL

IVAN CANKAR

LJUBLJANA 1901

ZALOZIL L. SCHWENTNER


Osebe:

    *Aleksij* pl. *Gornik*.
    *Dr. Anton Grozd*, dez. poslanec, obc. svetnik itd.
    *Katarina*, njegova zena.
    *Matilda*, njegova necakinja.
    *Dr. Pavel Gruden*, drz. poslanec, obc. svetnik itd.
    *Helena*, njegova zena.
    *Jozef Mrmolja*, } obc. svetnika.
    *Klander*,       }
    *Mrmoljevka.*
    *Julijan Scuka*, zurnalist.
    *Siratka*, literat.
    *Fran Kadivec*, jurist, sorodnik *Grozdov*.
    *Profesor Kremzar.*
    *Stébelce*, poet.
    Slabo oblecen mlad clovek.
    Hisna pri *Grudnovih*.
    Obcinski svetniki.




PRVO DEJANJE

{Pri Grozdovih; dostojno opravljen salon; na desni spredaj vhod v domace
sobe, v ozadju vrata v obednico; na levi okno, spredaj poleg okna mala
mizica z zofo in dvema stoloma; miza s stoli spredaj proti levi. Na
steni v ozadju sliki Bleiweisa in Vodnika.}


1. prizor.

*Grozd* in njegova zena; pri oknu *Scuka*, *Siratka* in *Kadivec*.
*Mrmolja* in *troje obcinskih svetnikov* v frakovih stojé resno in
svecano pred Grozdom, ki se zdí raztresen in nervozen.

*Mrmolja* ({nadaljuje slovesen govor}) . . . . . Takó je torej danasnji
dan -- dan veselja in svecanih obcutkov za ves nas mili narod, za vso
naso lepo domovino. Brez stevila hvaleznih src posilja danes ob Vasi
_sestdesetletnici_ vroce zelje k Vsegamogocnemu, da Vas ohrani se mnoga
leta tistemu narodu, kateremu ste posvetili vse svoje moci in zmoznosti
in kateremu ste darovali toli in tolikrat svoje osebne interese, svoje
telesno zdravje in svoj dusevni mir. Smelo recem, da lezi na vsem, kar
se je ustvarilo v teku zadnjih dvajsetih let velikega in blagoplodnega,
blagoslov Vasih rok, znoj Vasega truda. Po bozji previdnosti vstajajo
narodu v najtezjih casih nesebicni mozje, ki ga vodijo s krepko rokó
mimo vseh nevarnosti in preko vseh nezgod po poti napredka do zazeljenih
smotrov. Izmed teh moz -- in ne zadnji izmed njih -- je nas dr. Grozd,
-- ste Vi. Narod se cuti srecnega, da Vam more izraziti svojo globoko
zahvalo, svojo neomejeno udanost, cuti se srecnega, da Vas vidi po
tolikih viharjih, tolikih mukah se vedno cilega in mladega na braniku
narodovih pravic. Zatorej dovolite, da Vam zaklicem v imenu vsega naroda
-- v prvi vrsti v imenu mescanskega drustva in drustva hisnih posestnikov
-- ({Siratka vstane in zamahne z roko skozi okno}): Bog Vas ohrani Vasi
velespostovani rodbini in narodu nasemu, Bog Vas zivi se mnoga leta!
({Zunaj pod oknom burno klicanje: »Zivio!«})

*Grozd.* Presenetil me je . . ., ljubo presenetil ta nenadni in
nezasluzeni izraz narodove dobrohotnosti. Verjemite mi, da sem delal,
kolikor je bilo v moji moci . . ., da nisem gledal nikoli ne na desno in
ne na levo, ne na _svojo_ korist in sploh ne na zasebno korist tega ali
onega . . .

*Scuka.* . . . temvec na korist naroda.

*Siratka*, *Mrmolja*. Takó je.

*Grozd* ({s povdarkom}). Na korist naroda! ({Prekine svoj prejsnji
svecani ton; hladno.}) Sprejmite mojo iskreno zahvalo, v imenu mojem in
moje rodbine. ({Se obrne od Mrmolje; zeni v ospredju, hitro in manj
glasno:}) Jaz zahtevam, da se Matilda preparira na svojo ulogo, kakor se
spodobi. Oblece naj se dobro: vrat odkrit in gole roke! Oprede naj ga,
omrezi in ovije; Gornik je tepec. Pojdi! ({Katarina odide. Mrmolja in
drugi so se v tem pridruzili Siratki, Scuki in Kadivcu.})


2. prizor.

*Prejsnji brez Katarine.*

*Scuka* ({Mrmolji}). Koliko casa pa ste se ucili?

*Grozd.* Pustite neumnosti! ({Zunaj novo klicanje; Grozd odide -- dvoje
obcinskih svetnikov za njim -- vsi skozi obednico. Ostali ostanejo,
Siratka gleda skozi okno.})

*Mrmolja.* Lepi so taki dnevi. Clovek se cuti idealnega in nekaka
svetloba . . . . nekaka gorkota . . .

*Scuka.* Nehajte, saj ne govorite z narodom.

*Siratka* ({Scuki}). Ali si ga ze videl?

*Scuka.* Koga?

*Kadivec.* Njega, drugega ni.

*Scuka.* Gornika torej. Videl sem ga: debel clovek je.

*Prvi obcinski svetnik* ({jako resno}). Jaz mislim, da bo njegov prihod
. . . takorekoc njegov nastop v nasem javnem zivljenju v nenavaden
blagor . . . mislim namrec, na veliko korist celokupnega naroda.

*Scuka.* Kako pa pridete do tega?

*Prvi obcinski svetnik* ({prestrasen}). Ne . . . jaz le tako mislim . . .
oprostite . . .

*Siratka.* St. . . . pozor! ({Spodaj so utihnili; slisijo se posamezne,
nerazumljive besede Grozda, ki govori na balkonu v obednici.})

*Scuka* ({zamahuje z rokó}). Na-ród . . . delo-vánje . . . na-rôd . . .
nèse-bicnost . . . ({Mrmolji}) Cemu pa mislite, da krice ti ljudje tam
doli?

*Mrmolja.* Meni se zdi, da je to eden najvaznejsih trenutkov v razvoju
nasega naroda.

*Scuka* ({Siratki}). Ali si ga to tudi naucil? ({Mrmolja vstane
ozlovoljen ter odide v obednico; za njim prvi obc. svetnik.})


3. prizor.

*Scuka*, *Siratka*, *Kadivec*.

*Siratka.* Nocoj si posebno grenak.

*Scuka.* Nervoznost se je polastila tud mene. Zdaj grè namrec za velike
recí.

*Kadivec.* Za velike recí gré.

*Scuka.* Ti torej spoznavas, zato si prepáden. -- Ali zvonijo pred njim
in za njim?

*Siratka.* Na kaksen nacin?

*Scuka.* No, jaz si tako predstavljam. To bi moralo biti. Godci spredaj
in godci zadaj, koder hodi in kamor séde. Ali ne potuje kakor kralj po
dezeli? Danasnje slavlje je namenjeno njemu, ne Grozdu.

*Siratka.* Ti ne gledas stvarí s tistega stalisca, s katerega jo je
treba gledati. Upostevati je namrec treba celokupno korist narodovo.

*Scuka* ({vstane}). Vrag te vzêmi! ({V obednici zazvené kozarci; Grozd
iz obednice.})


4. prizor.

*Prejsnji*, *Grozd*.

*Grozd.* Ali ne izvolite kozarec vina v obednici, gospod Siratka?

({Siratka se pokloni in odide v obednico.})

*Grozd.* Gospod Scuka, prosim! ({Pozove ga k sebi; Kadivec odide za
Siratko.}) Vi ste v zadnjem casu napravili toliko neumnosti, da jih je
skoro prevec. Kdo Vam je pravil tisto rec o Golobu? Kdo Vam je pravil
tisto laz?

*Scuka* ({govori ves cas zelo mirno in resno}). Lazi mi ni pravil nihce
in sploh ne gre za to, kdo mi je pravil tisto stvar. Ali je resnicna ali
ni resnicna, o tem ni govorjenja. Ce komu koristi, ali ce komu skoduje,
tudi to je vseeno: povedati jo je treba ljudém.

*Grozd* ({sede}). Vi ste nervozni, -- izmed tistih ljudi ste, ki vohajo
in tipajo okoli stvarí, ki jih nic ne brigajo, brskajo nepoklicani po
tujem blatu in se potem cudijo, ce dobe zasluzeno brco.

*Scuka.* To ne spada sem. Kdo ga je unicil? -- to je vprasanje.

*Grozd.* Nihce ne umrje naravne smrti . . . . Golob je mrtev in
postavimo mu spomenik; to je vse, kar se dá storiti, -- in vse, kar je
potrebno.

*Scuka.* Ce ste nedolzni nad njim, zakaj se bojite njegovih pisem? -- On
je bil posten clovek.

*Grozd.* Revolucijonar je bil. Jaz ne dajem kruha ljudem, da bi mi rasli
cez rame, da bi delali proti meni. Prvo je meni _moj_ blagor. To
upostevajte, prosim!

*Scuka.* Jaz imam svojo vest in svoje prepricanje.

*Grozd.* Zurnalist ne sme imeti prepricanja! . . . Tisti nepotrebni
clanek o Golobu torej lepo spravite in ne vznemirjajte ljudi z idealnimi
ekstravagancami; to je zastarelo. Kdor hoce biti samostojen ali celo
revolucijonar, mora biti pripravljen na stradanje. Golob je stradal in
izstradal, kakor je hotel; to ne briga dalje nikogar in mene in Vas
najmanj.

*Scuka.* Tedaj ste ubili clovecnost. --

*Grozd.* Je ni bilo nikoli . . . ({Vstane, jako hladno.}) Vi ste v moji
sluzbi, to sem Vam hotel povedati. Uvazujem Vas, ker ste nadarjen
clovek; ali rabite to nadarjenost, kakor Vam je placana. Na ta nacin bo
vse v redu. Brzdajte se in glejte, da me ne spravite v polozaj, ki bi
bil siten ne meni, temvec Vam. Tako je torej rec koncana. ({Odhaja; ozré
se se enkrat po Scuki}). Povabil sem Vas nocoj na vecerjo. ({Grè proti
sobi na desni spredaj.})

*Scuka* ({ko odhaja}). Res, cas je, da bi bila rec koncana. ({Odide
pocasi v obednico.})


5. prizor.

*Grozd*; *Katarina in Matilda* ({iz sobe na desni}).

*Grozd.* Dolgo sta rabili. ({Matildi:}) Cemu pa so potrebne te cipke na
prsih?

*Matilda.* Jaz tudi ne vem, cemu so potrebne, stricek, ali ker so ze
gori, mislim, da jih pustimo.

*Grozd.* Pricakujem, Matilda, da bos napravila svojo stvar, kakor se
spodobi. Gornik je clovek neokreten, preprost, in zdi se mi, da ne
zahteva veliko. Ker je neokreten in preprost, mu ugaja najbrz
razbrzdanost in koketnost. To uvazuj! V ta namen bi bilo dobro, da bi
bila tvoja toaleta se bolj enostavna . . .

*Katarina.* Anton!

*Grozd.* Nisem te ogovarjal . . . Frizura bi bila lahko bolj nemarna . . .
par kodrov naj bi viselo na celo . . . samo na eni strani; to napravi
vtis predrznosti. In o priliki se dàj za minuto na poezijo, na
sentimentalnost, tudi to je koristno. Ali ne vec kot za minuto.

*Matilda.* Ne bojte se zame, stricek; jaz mislim, da imam veliko darú za
komedijo in tudi veselja imam zánjo . . . . Prosim Vas, tetka, ne bodite
zalostni; kaj ne vidite, da igramo samo komedijo?

*Grozd* ({Matildi}). Zdi se mi, da me ne razumes dobro. ({*Kadivec*
pride iz obednice, pogleda v salon ter se vrne.})

*Matilda.* Ne samó komedijo?

*Katarina.* Jaz se bojim zate, Matilda.

*Grozd.* Odlozi za nocoj svoj pusti obraz. ({Matildi:}) Pazi se torej,
premisli vsak pogled in vsako gesto. Zvecer pride Grudnovka, in
Grudnovka je lepa zenska . . . . Delaj, kakor sem ti povedal! ({Odide v
obednico.})


6. prizor.

*Matilda*, *Katarina*, potem *Kadivec*.

*Katarina* ({otozno}). Matilda!

*Matilda* ({z glasnim smehom}). Ali tetka!

*Kadivec* ({hitro iz obednice}). Matilda! Vprasam te pri zivem Bogu
. . . . zdi se mi, da se tod okoli nekaj prede . . . Protestiram proti
Tvojemu razzaljivemu smehu! Kaj se godi? Na dan z besedo!

*Matilda* ({afektirano}). Dragi Frane, bratranec moj . . .

*Kadivec.* Vrag ti vzêmi bratranca . . . Oprostite, tetka! . . . Pa s
kaksno glorijo ga pricakujete. To je naravnost -- oprostite, tetka --
impertinentno! Tisti visji oziri, tiste obce koristi, narodov blagor in
tako dalje -- humbug, laz, neumnost . . . oprostite tetka! . . . Kaj pa
je na tem cloveku, kaj pa je na tem tepcu; kaj pa imate z njim?

*Katarina* ({z dobrodusnim nasmehom, mirno}). Fran, ti se vedes jako
nedostojno.

*Kadivec.* To je cisto vseeno, zdaj ne gre za dostojnost. Ti, Matilda,
jaz ti recem . . . oprostite tetka . . . Kar lezi danes v zraku je nekaj
({s povdarkom}) nedostojnega, ali tukaj naposled ne gre za dostojnost
. . . nekaj umazanega je . . . ({razjarjen}) Cemu se smejes? . . .
({Mirno:}) Nazadnje . . . jaz ne bom tocil solzá . . . Ali to je kljub
vsemu zalosten konec!

*Matilda* ({resno}). Prosim te Fran . . . kar govoris, je vendar prevec
razzaljivo. Jaz si prepovedujem enkrat za vselej taka temna sumnicenja
. . . In smesen si vrhutega.

*Kadivec.* Smesen! Dobro! Dovolj! . . Z Bogom, gospodicna Matilda!

*Matilda* ({afektirano hladno}). Z Bogom! ({Kadivec stoji na svojem
mestu.})

*Katarina.* Ali cemu se prepirata v teh casih?

*Kadivec*, *Matilda*. Jaz se ne prepiram!

*Katarina.* Boljse je, da premislita, kaj je storiti. -- Samá skrbíta!
Jaz vama ne morem nicesar . . .

*Kadivec* ({mracno}). To je stricev absolutizem . . . ({Matildi:}) In ti
si cisto zadovoljna s tem absolutizmom; ({slovesno:}) ti nimas znacaja!

*Matilda* ({skrajno razzaljena}). Ah, Fran! Zdaj te spoznavam, v tej-le
uri! Tak si torej v resnici! ({Pol jokaje:}) In jaz sem te ljubila!

*Kadivec* ({svecano}). Tetka, od srca Vas zahvaljujem za Vase neizmerne
dobrote . . . Ni mi vec mogoce, kakor vidite, da bi prebival pod isto
streho. --

*Katarina.* A to je vendar prenespametno.

*Kadivec.* Oprostite, tetka, to ni nespametno. ({Razjarjen}) Ali
mislite, da bom gledal to nicvrednost . . . ({Matilda si zakrije obraz z
robcem}) . . . nicvrednost . . nicvrednost! . . . Pospravim svoje
kovcege . . . na Dunaj . . . v Pariz . . . v Moskvo . . . Klanjam se
tetka! . . .

*Matilda.* Fran!!


7. prizor.

*Prejsnji*, *Gruden*, *Grudnovka*, *Mrmoljeva zena*.

*Gruden.* Milostiva! -- ({Katarina in vsi dosleci se pozdravljajo.})

*Katarina.* Jako ste nas razveselili. Pricakovali smo vas ze
({Mrmoljevki:}) Po tako dolgem casu spet enkrat! . . .

*Mrmoljevka* ({govori jako hitro}). Ah, milostiva, . . skrita v svojem
prijaznem zatisju se takó malo menim za ves svet . . . in verjemite mi,
clovek ima tudi v samoti svojo rádost, svojo posebno zabavo, katere bi
mnogokrat ne dal za ves sum in trusc tega sveta. --

*Grudnovka* ({seze Mrmoljevki v besedo, Katarini}). A kako ste se
pomladili, milostiva; nekaj veselega je na Vasem obrazu; in to ni cudno,
-- na danasnji svecani dan.

*Gruden.* Gotovo Vam je toplo pri srcu ob teh iskrenih slovesnostih, ki
jih napravlja ves narod Vasemu soprogu.

*Katarina* ({nekako v zadregi}). . . O -- da . . . . gotovo . . .

*Mrmoljevka* ({si je v tem osvojila Kadivca}). Ne tajite, prosim Vas . . .
Vi ste se zmirom tisti zenijalni mladenic . . . Vasa muza ne pociva.
Prosim, izvolite, bodite tako prijazni, pokazite mi o priliki svoje
umotvore, plodove svoje navdusenosti. Krasno je, ce je clovek takó
navdusen; jaz zivim ob sami navdusenosti; idealizem ni nic sramotilnega,
res ne. Kakó mislite Vi?

*Kadivec.* Nic, nic, cisto nic ne! . . .

*Mrmoljevka.* Oh . . . da . . . jaz mislim, da pride cas, ko bo
napolnila ideja slovanske vzajemnosti vsa srca, ne samo tiste
izvoljence, ki danes v svojih tihih sobah, polni svete navdusenosti --

*Kadivec.* Dá . . . gotovo . . . oprostite . . . Klanjam se milostiva . . .
Moram nemudoma v Pariz . . ({V obednico.})

*Grudnovka* ({govori z Matildo, Gruden med tem s Katarino}). Torej ga se
niste videli? Jako interesanten clovek: neroden in posten. Cisto nic se
mu ne pozná, da bi bil tako bedasto bogat, kakor pravijo, da je.

*Matilda.* Cemu pa je sploh prisel tu sem?

*Grudnovka.* Oce mu je umrl in zdaj ko je svoboden in imá denarja, misli
igrati veliko ulogo. Tudi ozeni se morda.


8. prizor.

*Prejsnji*, *dr. Grozd* ({hitro iz obednice}).

*Dr. Grozd* ({pozdravi Grudna itd.}). Neizmerno mi je ugodno, da ste se
odzvali mojemu povabilu . . . ({Grudnu in Grudnovki:}) Hvala iskrena za
laskave castitke.

*Gruden.* Nekaj lepega je, ce poslusa clovek tako genljive izraze
narodove hvaleznosti, kakor jih poslusas danes ti, moj stari prijatelj . . .
Castitam ti zaradi tega se posebej.

*Grozd.* Nisem zasluzil takega velicanja -- in odkrito povedano, -- ob
teh serenadah, castitkah itd. mi je bilo zmirom nekako tesno.

*Gruden.* Je . . . v nekem oziru sitno . . . res . . . Ali prasati sem
te hotel, dragi doktore . . . kakó pa je s tisto afero? . . . Nekaj mi
je zazvonilo na usesa, sam ne vem, odkod . . .

*Grozd.* Kaksno afero mislis?

*Gruden.* O rajnem Golobu, o tistem cudnem historiku in poetu . . . vrag
vedi, kaj pripovedujejo o njem . . da je zivel zadnje case . . po Bog ve
cegavi krivdi . . v veliki mizeriji . . .

*Grozd.* Ah . . takó . . .! ({Gresta proti ozadju na levo.})

*Mrmoljevka* ({sedi z Grozdovko za srednjo mizo}). Pravi blagoslov je
tak clovek za nas ubogi narod; to je usoda, -- milostiva --; usoda jim
doloci njihovo pot ze vnaprej; oni so resitelji in vodniki narodovi ze
po naturi. Glejte, kako mu prihajajo vsa srca naproti, kako trosijo
cvetje pred njegovimi koraki; meni je toplo, kedar ga vidim, in ce
pomislim, kolike koristi bo njegovo delovanje za razvoj naroda in
posebno se za slovansko vzajemnost . . . Ali ne mislite?

*Grozdovka.* Da . . . oprostite . . . ({Mrmoljevka govori dalje.})

*Grudnovka* ({sedi za mizico na levi, Matilda sloni ob oknu}). Celo
zardeva, cisto resno! Sam Bog védi, kako je zivel doslej . . .

*Matilda.* To mora biti dolgocasno.

*Grudnovka.* Ni dolgocasno, narobe; nekaj pikantnega je v obcevanju s
takim clovekom. Boste videli -- jaz Vam ga priporocam.


9. prizor.

*Prejsnji*, *Aleksij* pl. *Gornik*, za njim *Kremzar* in *Stébelce*.
({Vsi vstanejo, Grozd hiti Gorniku naproti, pozdravi Kremzarja le
mimogredé, Stebelcéta sploh ne.})

*Grozd* ({Gorniku}). Veliko cast ste mi napravili, blagorodje; skoro ze
nisem upal vec, da nas razveselite . . . Dovolite mi, da Vam predstavim
svojo zeno.

*Gornik* ({dobrodusno, malo v zadregi}). Zakaj bi ne prisel, ko sem
obljubil? ({Se pokloni Katarini}). Dober vecer, milostiva. ({Grudnu}) Vi
tudi tukaj, gospod doktor?

*Gruden* ({zelo usluzno}). Ce ne zaradi drugega, blagorodje, bi bil
prisel zato, ker sem vedel, da pridete Vi. Zdaj ste Vi sonce, okoli
katerega se vrtimo mi manjsi planeti . . . da se takó izrazim. Prinesli
ste nekaj svezega, zdravega v nase javno zivljenje -- ({Grudnovka in
Matilda sta prisli v sredo sobe, kjer stoje drugi.})

*Grozd* ({seze Grudnu v besedo}). In tukaj, blagorodje, dovolite, je
moja necakinja . . . . takorekoc hci mojega svaka. Ze od zgodnje
mladosti je pri meni, od ocetove smrti.

*Gornik.* Zelo me veseli, gospodicna. ({Ugleda Grudnovko.}) Ah,
milostiva!

*Grudnovka* ({ljubeznivo, a naravno}). Ze vtretjic, gospod Gornik! Jaz
imam sreco, -- ce se pomisli, kako tezkó je, predno Vas more clovek
videti ali celo govoriti Z Vami.

*Gornik.* Kako to mislite, milostiva? Jaz sem vendar povsod . . . noc in
dan sem v druzbah, ki jih prej nikoli nisem videl.

*Grudnovka.* Ravno zategadelj . . . Kaj Vam ni prijetno, da Vas tako
iscejo, da Vas tako ljubijo?

*Gornik.* Seveda je prijetno . . . ali, milostiva, jaz bi imel rajsi, da
bi me ne ljubili vsiskoz . . . samo nekateri . . . To je . . . ah . . .
takó utrudljivo . . .

*Grudnovka.* Siromak . . .

*Grozd* ({v ospredju razjarjen Katarini}). Ti ne razumes nicesar, nisi
sposobna za nobeno stvar . . . V moji hisi, pred nosom mi ga okupirajo
. . . . Obadva ga imata ze pod pazduho . . . Jaz tega ne trpim . . . . .
Veslaj k njemu ter ga priveslaj k Matildi!

({Katarina proti ozadju na levo, naletí na Mrmoljevko, Mrmoljevka jo
prime za roko ter stoji z njo za mizo; Gornik z Grudnovko ob mizi pri
oknu, blizu nju Gruden; Stébelce z Matildo ob veliki mizi; Grozd in
Kremzar proti ospredju.})

*Grozd* ({s Kremzarjem spredaj}). Naj intrigira, kakor mu drago; meni je
vseeno, -- bo njegova skoda! . . .

*Kremzar.* Nehvalezno je to od Grudna, tega cloveka, ki ste mu Vi sami
napravili karijero, -- ne gledé na veliko moralno izgubo, ki bi jo
pretrpel narod, ce se ne obvaruje disciplina tudi med prvaki. ({Tisje.})
Gruden je, veste . . . takóle . . . tih clovek . . . hodi po prstih . . .
smehljajoc . . . mizikajoc . . . Jaz mu nisem zaupal nikoli. ({Gresta
proti ozadju; Grozd ugleda Katarino ob mizi, zamahne z rokó ter gre
hitro k Gorniku.})

*Grozd.* Oprostite, blagorodje, da Vas motim . . . samó na besedico
. . . . na kratko besedico . . . . -- oprostite . . .

({Prime Gornika pod pazduho; proti obednici.})

*Gruden* ({Grudnovki}). To ti je lisjak . . . Jaz sem vedel ze takoj
. . . ze davno sem vedel, kaj namerava . . . . Ta nocojsnji vecer je
samó pretveza . . . Po vsi sili se mu obesa za suknjo . . . je pac
prebrisan fant, tále Grozd . . Ali, jaz mislim da se mu ne posreci . . .

*Grudnovka* ({pol s smehom}). Jaz tudi mislim, da se mu ne posreci.
({Gruden proti ozadju, sreca se s Kremzarjem, obá v obednico; Grudnovka
proti veliki mizi.})


10. prizor.

*Stébelce*, *Grudnovka*, *Katarina*, *Matilda*, *Mrmoljevka*
({krog velike mize}).

*Mrmoljevka.* Predavajte, prosim Vas, dragi gospod Stébelce. Poezija
daje veselim trenotkom pravo slast, brez poezije ni zivljenja. In
posebno Vasi umotvori, gospod Stébelce: -- nekaj mehkega . . . ah, nekaj
neznega je v njih . . .

*Stébelce.* Milostiva, Vi me castite prevec. Ali res je, -- jaz se jako
trudim, da pride v verze nekaj mehkega . . . takó nekaj neznega . . .

*Mrmoljevka.* Opazila sem to ze davno . . . in zato Vas se posebno
spostujem. Kajti tista mehkost, tista neznost je nekaj pristno
slovanskega . . . in po tej krasni poti, po poti poezije se blizamo na
nekak nacin tisti pravi, resnicni slovanski vzajemnosti, ki objema
polagoma vse duhove . . . Ali ne mislite?

*Stébelce* ({zacuden}). O . . . gotovo . . na nekak nacin . . . .

*Katarina.* Oprostite! . . . ({Matildi.}) Da pogledam zaradi vecerje in
({nekoliko oddaljena od drugih}) kedar pride Gornik . . . ozri se malo
po njem.

*Matilda* ({nejevoljna}). Ah . . . dá . . . . ({Katarina odide.})


11. prizor.

*Prejsnji* brez *Katarine*.

*Grudnovka.* Gornika proslavljate v svojih verzih?

*Stébelce.* Naravnost ga ne imenujem . . . toda vidi se, da sem mislil
nanj.

*Grudnovka.* Kaj pa ste mu vse natovorili . . . kaksne cednosti?

*Stébelce.* Ne bas cednosti . . . njegov pomen za ves razvoj nasega
javnega zivljenja.

*Grudnovka.* Kakó to mislite?

*Stébelce.* Vsled svojih talentov --

*Grudnovka.* Talentiran je tudi?

*Stébelce.* Sploh . . . ne da bi ravno talentov se posebej omenjal
. . . . vsa njegova oseba . . . . ze samo njegovo eksistiranje . . . .
oprostite . . . . ne znam se izraziti . . .

*Grudnovka.* Bogat je.

*Stébelce.* Da . . . seveda . . . ali to je nekaj materijalnega . . .
takorekoc ne spada v custvovanje, v poezijo . . .

*Mrmoljevka.* Gospod Stébelce misli splosni pomen Gornikovega nastopa za
narodov blagor in posebno se z ozirom na slovansko vzajemnost . . .


12. prizor.

*Prejsnji*; *Scuka* in *Siratka* iz obednice.

*Scuka.* Ali si jih videl? Ali si jih videl? Bóga mi, pisce se bo
izleglo . . .

*Siratka.* Nista si prijatelja, to je res.

*Scuka.* Velike stvari cakajo pred durmi. To bo boj za narodove
ideale . . .

*Siratka.* Tako dalec ne pride.

*Scuka.* Prihodnost je nasa, prijatelj . . . doslej je vladala fraza,
poslej bodo vladale fraze!

*Grudnovka* ({Scuki izza mize}). Ali ste se mu ze poklonili?

*Scuka.* Bil sem med prvimi, milostiva . . . . zastopal sem javno
mnenje.

*Mrmoljevka.* Javno mnenje! To se je spodobilo, -- res velicastna misel!
In nihce ni bil v to bolj opravicen, kakor Vi, nas najboljsi, . . . da
se tako izrazim . . .

*Scuka.* Zurnalist. Ali motite se, milostiva, z mano gre navzdol; clovek
se stara, in fraze mu pohajajo.

*Grudnovka.* Ne delate si ravno komplimentov.

*Scuka.* Posten clovek, ki se pozna, si ne more delati komplimentov.

*Grudnovka.* In zdaj ste celo nastopili kot branivec pravice in
pravicnosti.

*Scuka.* Kako mi morete ocitati kaj takega?

*Siratka.* Res je, ti mi se nisi razlozil, kako je s to stvarjo.

*Grudnovka.* Gledé Goloba, tistega pijanega reformatorja. Pravijo, da
imate interesantna pisma njegova, in da ga nameravate oprati pred
svetom, povzdigniti njegov spomin.

*Scuka.* Bajke! Golob je bil nespameten clovek. Naj bi bil lagal, kakor
lazemo mi. Dandanasnji je laz tako v castéh, da se niti najpredrznejsi
ne sme drgniti ob njo. Resnico je treba spostovati v teoriji, -- za
prakso nima nobene vrednosti. Prvo je, da clovek zivi, -- ce zivi s
pomocjo lazi ali resnice, je naposled vseeno. Sredstvo je sredstvo.

*Matilda.* Golob ni lagal?

*Stébelce* ({resno}). Ne, gospodicna . . . Bil je jako predrzen in
nedostojen clovek; -- ni se znal vesti v izobrazeni druzbi.

*Matilda.* Plemenit clovek je bil.

*Mrmoljevka.* Dà . . . plemenit je bil . . . gotovo . . . toda ni imel
smisla za tiste vzvisene ideje, ki povzdigajo cloveka nad vsakdanje
skrbi, nad vse hlastanje in vrvenje materijalnega zivljenja . . . . za
tiste narodove svetinje ni imel smisla . . . kako mislite, gospod Scuka?

*Scuka.* Nobenega.

*Grudnovka.* Vi torej ne govorite resnice?

*Scuka.* Premislil sem se; jaz hocem ziveti.


13. prizor.

*Prejsnji*, *Gornik* in *Gruden*.

*Gruden* ({vede Gornika proti oknu, zaupno}). Ne da bi mu ocital kaj
posebnega; doktor Grozd je, kakor sem rekel, privatno najbrz posten
clovek, dasi celó v tem oziru govoré nekateri o nelepih aferah, ki so
tudi meni kolikor toliko znane, o katerih pa je boljse, da se molci,
kajti doktor Grozd je na vse zadnje moj prijatelj. ({Pocasi, s
povdarkom.}) Toda, prosim Vas, blagorodje, ne zanasajte se na ljudi, ki
se vam usiljujejo ter ne nameravajo drugega, kot da dosezejo s pomocjo
Vasega velikega vpliva v visokih in najvisjih krogih razlicne smotre
svoje osebne pohlepnosti, ne oziraje se pri tem na blagor celokupnega
naroda in ne gledé na to, da bi Vas lahko ze s samim svojim necistim
prijateljstvom spravili v neprilike . . .

*Gornik* ({v zadregi, izmucen}). Prosim, razlozite mi jasno . . . Ne
razumem Vas natanko . . .

*Gruden.* Danasnji vecer . . . ta sestdesetletnica je samo pretveza.
Nisem preprican, da je sploh ze izpolnil sestdeset let . . . Hotel se je
pokazati, proslaviti se ravno v tem trenutku, pred Vasimi ocmi. On,
kakor sem rekel, pozná Vas vpliv, s katerim razpolagate ze vsled
uglednosti svoje rodovine. Takó Vas je Grozd izbral -- Vi ste mu
lestvica. Tudi svojo takoimenovano necakinjo bi Vam rad prilepil.

*Gornik* ({zacuden}). Mislite?

*Gruden.* Gotovo; na vsak nacin bi Vam jo rad prilepil. Jaz sicer nimam
nobenih presodkov o njegovi necakinji, -- ali svarim Vas, blagorodje . . .

*Gornik.* Hvala . . . . takih stvari nisem pricakoval, res ne . . .


14. prizor.

*Prejsnji*; *Grozd*, *Kremzar*, *Mrmolja* in *obcinski svetniki*
({iz obednice}).

*Grozd* ({zamahne z rokó, razjarjen Mrmolji}). Vi ste jako naivni; kaj
mislite, da ga ne poznam? On pece svoj kostanj. No, meni je vseeno, --
pa ce se razdeli narod na dva tabora.

*Mrmolja.* Jaz mislim, da bi bila to velika skoda za vseobci napredek
. . . takorekoc -- --

*Grozd.* Ne blebecite neumnosti.

*Kremzar.* To so vsekakor vazni momenti v nasi najnovejsi zgodovini. Zdi
se mi, da je narod na razpotju.

*Grozd* ({gre k Scuki}). Gospod Scuka, -- storite mi uslugo. Povejte
Grudnu kako novico; ta clovek je strasno smolast, a meni je to
neprijetno, skrajno neprijetno.

*Scuka.* Takoj. ({Se napoti k Gorniku in Grudnu.})

*Stébelce* ({vstane}). Gospod doktor! . . . Gospoda slavna! . . .

*Mrmoljevka.* Pozor, gospôda . . . poeziji besedo, . . . kajti poezija
je tisto, kar cloveka -- -- --

*Siratka.* Silentium!

*Scuka* ({Grudnu}). Cisto gotovo! ({Prime ga pod pazduho}) . . .
Poslusajte me, prosim . . .

*Gruden* ({se brani}). Ali ne, dovolite -- to vendar ni nic vaznega; jaz
sploh ne vem, oprostite, cemu mi to pripovedujete . . .

*Scuka.* Vsaka stvar ima svoje posebne vzroke; nekateri od teh so
pomembni in uvazevanja vredni, drugi so neznatni, a vzroki so kljub
temu. Zakaj, ce je osel se tako majhen, osel je na zadnje vendarle.

*Siratka* ({se pridruzi Scuki in Grudnu}). O cem pa obravnavata tako
ognjevito?

*Scuka.* Imenitne reci, Siratka . . . Ne, gospod doktor -- prosim,
poslusajte dalje.

*Stébelce* ({stojé}). Gospôda! . . .

*Mrmoljevka.* Silentium!

*Grozd.* Po vecerji, gospod Stébelce, po vecerji . . . ({Se pridruzi
Gorniku.}) Blagorodje, dovolite, da se dotaknem tiste kocljive stvari,
ki sem Vam jo bil nalahko ze omenil. Doktor Gruden je sicer moj
prijatelj, v privatnem zivljenju morda posten clovek . . toda v obce,
da se tako izrazim, je velik slepar.

({Gruden se jima priblizuje, Grozd vêde Gornika hitro proti obednici.})


15. prizor.

*Prejsnji* brez *Grozda* in *Gornika*.

*Gruden.* To je impertinentno! . . . Ali ni govoril nekdo o sleparjih?

*Scuka.* O sleparjih? Nic cudnega; kdo pa dandanes ni slepar?

*Grudnovka* ({vstane, Grudnu}). Ti si grozen nerodnez!

*Scuka* ({Siratki}). Stvar se razvija.

*Stébelce.* Oprostite . . . ne razumem . . .

*Mrmoljevka.* Da . . . . clovek velikokrat ne razume tistega tihega,
skrivnostnega delovanja pozrtvovalnih, za svoj narod navdusenih moz; a
potem ostrmi, ko mu stopi pred oci velicastno dejstvo -- --

*Grudnovka* ({Grudnu}). Za te reci nisi sposoben; prijel bi ga bil
fineje.

*Kremzar* ({se jima pridruzi}). Nekaj neprijetnega je v zraku nocoj; ali
se Vam ne zdi?

*Gruden.* Ze mogoce, gospod profesor. ({Odide za Grozdom in Gornikom.})

*Matilda* ({Scuki}). Ali ste bili ze kdaj v Parizu, gospod Scuka?

*Scuka.* Lani sem bil tam.

*Matilda.* Oprostite, ali je tam mnogo lepih zensk?

*Scuka.* Strahovito!

*Matilda.* Kaksne so? Kaksni obrazi? Kakó govore?

*Scuka.* To je razlicno . . . Kar je najlepsega na njih so ustnice:
napete, temno rdece.

*Matilda.* Ah . . . in v Moskvi?

*Scuka.* V Moskvi se nisem bil. Ali pravijo, da so tudi tam zenske jako
lepe.

*Mrmoljevka.* Res je . . . . pristno slovanski znacaj, ki se je ohranil
tam popolen in neskaljen; tudi to bi nas moralo vzpodbujati, da gojimo
tisto sveto idejo slovanske vzajemnosti, ki dandanes --


16. prizor.

*Prejsnji;* *Kadivec* ({pride s trdimi koraki od glavnega vhoda}).

*Kadivec* ({glasno}). Ne pojdem! Nalasc ne!

*Scuka.* Odkod tako razburjen?

*Kadivec.* S kolodvora . . . . . s sramotnega bega . . . fej . . . vrag
me vzemi . . . . Ali jaz se ne dam tako lahko . . . . ({Stopi k
Matildi}). Matilda, jaz ti recem . . . . ({se spomni}). Ah, pardon!
({Scuki}). Ali ne mislite, da je Gornik zelo navaden tepec?

*Scuka.* Seveda je tepec. ({Matilda proti vhodu; pri vratih si zakrije
oci z robcem ter odide.})


17. prizor.

*Prejsnji* brez *Matilde*; *Grozd*, *Gornik*; za njima *Gruden*.

*Grozd* ({zaupno Gorniku}). Svojo zeno bi Vam prodal. Cisto gotovo;
vzdignite ga na svoje rame, in on Vam proda svojo zeno. Jaz sicer nimam
nobenih predsodkov o njegovi zeni, toda svarim Vas.

*Gornik.* Svojo zeno, pravite?

*Grozd.* Slepar je, kakor sem Vam povedal. Plazi se, voha, mezika;
clovek bi mislil, da dela komplimente, pa jih ne dela, temvec obrekuje.

*Gornik.* Komplimentov Vam ni delal.

*Grozd.* Ah! . . . On je torej govoril! Prosim Vas, oprostite,
blagorodje, kaj je govoril?

*Gornik.* Ali dovolite vendar, meni je to vse popolnoma neumevno. Kaj
sem Vam storil?

*Grozd.* Prosim, blagorodje?

*Gornik* ({mirno in dobrodusno}). Kaj sem vam storil, da me preganjate?
Prisezem Vam, da se necem vtikati v javno zivljenje.

*Grozd.* Gotovo, blagorodje, se tudi ne bi spodobilo, da bi zastavljali
svoj vpliv, svojo neomadezevano osebo za take -- oprostite -- svinje,
kot je tale Gruden.

*Gruden* ({se jima pridruzi; Scuka, Siratka, Grudnovka blizu njih;
Mrmoljevka sedi za mizo s Stébelcem}). Oprostite, blagorodje, da Vam v
tisti vazni stvari . . . .

*Grozd* ({potegne Gornika za seboj}). Poznamo tisto vazno stvar! --

*Gruden.* Katero vazno stvar, oprôsti prijatelj, katero vazno stvar? . . .

*Grozd* ({se z vecjim povdarkom}). Poznamo mi tisto vazno stvar!! --
Kakor sem Vam dejal, blagorodje, -- Vi se ne poznate razmer in ne
poznate ljudi -- varcujte s svojo blagohotnostjo! . . .

*Gruden.* Na kóga je to bílo, prijatelj; ali bíjes name?

*Grozd.* Nisem govoril s teboj, prijatelj!

-- ({Drugi vsi umolknejo ter poslusajo, Scuka sloni ob mizi, Stébelce
sedi; Kremzar in Siratka se priblizata; Mrmolja in drugi prepadeni;
Grudnovka sedí zraven Scuke, obrnjena z vsem telesom od mize proti
Gorniku itd.}) --

*Gruden.* Povem ti jako mirno, da si vnaprej prepovedujem take
dvoumnosti, -- a Vas, blagorodje, svarim prijateljsko in nesebicno pred
ljudmi, ki mislijo samo na svoje umazane koristi.

*Grozd.* Na koga je to bílo, prijatelj, -- ali bíjes name?

*Gruden.* Nisem govoril s teboj, prijatelj. -- Da, blagorodje, ze pred
tednom dni, takoj tisti hip, ko ste se nastanili v nasem mestu, so
prezali na Vas, nastavljali so svoje mreze, -- in pod pretvezo razlicnih
izmisljenih sestdesetletnic --

*Mrmoljevka.* Gospoda . . . v imenu vseobcega blagra narodovega, posebno
se v imenu slovanske vzajemnosti. --

*Scuka* ({Mrmoljevki}). Silentium! . . . Zdaj gre za koristi naroda.

*Stébelce.* Oprostite . . . ne razumem docela.

*Grozd.* Blagorodje, ozrite se nanj; ali ni prebledel od pohlepnosti, od
zavisti?! Svaril sem Vas o pravem casu, in zdaj ga vidite.

*Gornik.* Ali prosim Vas, gospoda, zagotovljam Vas --

*Gruden* ({Grozdu}). To je brezprimerno hinavstvo, -- ali hinavstvo je
Tvoja natura! . . .

*Grudnovka.* Pavel!

*Grozd.* Blagorodje, ta clovek je blazen; zblaznel je od
pohlepnosti! . . .

*Gruden.* Od pohlepnosti!! -- Ti, ki bi hotel svojo necakinjo -- -- ej!
-- -- poznam te! . . . .

*Grozd* ({skrajno razjarjen}). Slepar! Slepar! Slepar!

*Gruden.* Zapomnite si to uro! -- Od tega trenotka je nas narod v dveh
taborih. ({Grè hitro proti izhodu; istotako Grudnovka.})

*Kadivec* ({naivno Grudnovki}). Milostiva, ali bi ga ne vzeli seboj?

*Grudnovka.* Izvolite?

*Kadivec.* Gornika.

*Grudnovka.* Gospod Kadivec!

*Kadivec* ({prestrasen}). Pardon! --

*Gornik.* Oprostite, jaz sem jako iznenaden.

({Matilda in Katarina iz obednice, obstojita med vratmi.})

*Mrmolja.* Zdi se mi, da je to eden najvaznejsih trenotkov v zgodovini
nazega naroda.

({Grudnovka in Gruden pri izhodu; Stébelce, Mrmoljevka itd. v zadregi in
preplaseni . . .})




DRUGO DEJANJE

{Pri Grudnovih; intimno, okusno opravljena soba, moderne, svetle tapete;
vrata sredi ozadja, na levi in na desni; na levi spredaj klavir; na
desni spredaj pisalna miza; majhna okrogla mizica z zofo in stoli,
ogledalo, v desnem kotu cvetice itd.}


1. prizor.

*Grudnovka* ({v koketni domaci toaleti}), *Gruden* ({hodi zamisljen po
sobi}).

*Grudnovka* ({pri pisalni mizi}). Siratka je presneto malo duhovit . . .
Dolgocasna istorija . . .

*Gruden.* Pisal je stvarno.

*Grudnovka.* Kdo se ozira na take stvari! Ni za danasnje case. Nas poziv
mora biti revolucijonaren, krepák . . . v svoji mlecnosti je popolnoma
podoben tebi . . .

*Gruden.* Ali kaj porecejo ljudje, kaj porece narod?

*Grudnovka.* Narod smo mi, -- zapomni si to! Kar govorimo mi, govori
narod . . . . Treba je denuncirati, obrekovati, -- kricati je treba;
drugace se ne opravi nic . . . Ná tukaj svojo interpelacijo. In odpravi
se pocasi, ob petih je seja.

*Gruden* ({cita}). Ali nazadnje . . . . to ni popolnoma resnicno . . .
taki lopovi vendarle niso . . .

*Grudnovka.* Seveda so . . . Vsak clovek ima toliko grehov, da se mu
ocita lahko, kar se mu hoce -- in zmirom bo nekaj resnice v zabavljanju.
Kaj ti nisi lopov?

*Gruden.* Hm . . . saj to je ravno -- --

*Grudnovka.* Ha, ha, ha . . . To se pravi -- ne upas se na cesto.
Potolazi se: kdor zabavlja, je zmirom cist . . . Ali govôri hladno,
ostro, prepricevalno, -- kakor uzaljen postenjak. Obraz imas pripraven.

*Gruden* ({gre proti sobi na desno ter se vrne}). Jaz upam, Helena, da
me poznas. Nisem ti delal nikoli neumnih scen, ce tudi je bilo casih
morda nekoliko vzroka. Ljubosumnost je nekaj zelo smesnega, zato Ti
recem samo na kratko: stej svoje korake.

*Grudnovka* ({séde, zacudena}). Ah, glej, glej!

*Gruden.* Gornik je vreden veliko, ali da bi ga kupávali za tako ceno . .
bi moral biti vreden se vec.

*Grudnovka* ({z glasnim smehom}). Bi moral biti vreden se vec! . . .
Samó nekoliko vec . . . Ce se natanko prevdari, -- kdo vé, morda je
vreden vec, kakor se vidi na prvi pogled. Dà, potem --, potem bi ga
kupávali tudi za tako ceno . . . To se pravi, zdaj ga ne kupujemo za
tako ceno, ker nismo cisto prepricani, da je vreden te cene. Ali ce se
scasoma prepricamo, potem je stvar drugacna, docela drugacna . . . Bi
moral biti vreden se vec! -- Pavel, ti si ljubezniv! -- Ker me nisi
zalil naravnost, je rec pri kraju!

*Gruden.* Oprosti, mislil sem posteno.

*Grudnovka.* Ti -- posteno? -- --


2. prizor.

*Prejsnja*; *Siratka* in *Scuka* ({iz ozadja}).

*Siratka.* Klanjam se, milostiva! Tu sem Vam ga pripeljal . . .
({Grudnu.}) Ali pojdete?

*Gruden.* Takoj! ({v sobo na desno.})

*Grudnovka.* Ali Vas ne zadrzujem? Govorila bi z Vami nekaj posebnega.

*Scuka.* Na uslugo sem Vam, milostiva. Seje obcinskega sveta niso zame;
spim rajsi doma.

*Grudnovka.* Danasnja bo interesantna.

*Scuka.* Tem slabse; kar je pri nas interesantno, je obenem umazano.

*Grudnovka.* Kaj se se niste privadili? ({Gruden iz sobe s povrsnikom in
klobukom}) . . . Torej brez ozirov in brez strahú . . .

*Siratka.* Klanjam se!

*Grudnovka.* Z Bogom. ({Gruden in Siratka odideta v ozadju.})


3. prizor.

*Grudnovka*, *Scuka*.

*Grudnovka* ({séde za mizo v ospredju in povabi Scuko, da séde}). Vam se
zdi torej umazano vse to?

*Scuka.* In smesno.

*Grudnovka.* Imate prav. Ali dihati je treba tisti zrak, ki je cloveku
na razpolago.

*Scuka.* Gotovo; riba zivi v vodi in zaba v mlaki.

*Grudnovka.* Zato je nespameten, kdor ni zadovoljen s stvarmi, kakorsne
so. Vi samí niste nic boljsi od nas, -- razlocek je samo ta, da ste
nezadovoljni; a to Vas ne opravicuje.

*Scuka.* Motite se, milostiva, jaz sem jako zadovoljen. Imam samó napako
od rojstva: moj nos je namrec jako fin in ne prenese veliko. Ce si
zatisnem nos, sem v stanu, da napravim najvecjo lumparijo.

*Grudnovka.* Bodite odkritosrcni in pustite ironijo. Rada bi Vas
slisala, kakó govorite naravnost iz srca.

*Scuka* ({s posebnim povdarkom}). Ali me niste slisali nikoli?

*Grudnovka.* Dà . . . to je bilo zdaj naravnost iz srca! . . . . In Vi
se spominjate se zmirom, se zmirom na tiste lepe case?

*Scuka.* Pustimo jih pri miru. Ce bi se jih zdaj dotikali, bi jih
omazali, in skoda bi jih bilo. Od tedaj se je spremenilo veliko.

*Grudnovka* ({nekoliko ironicno}). Povejte mi, -- ali ste me ljubili v
resnici?

*Scuka* ({vstane, nekoliko vznemirjen}). Pustite pri miru tiste case.
Zame so ostali taki, kakorsni so bili, brez grenkosti in brez hinavstva.
Ne pripovedujte mi jasno, kaj se je zgodilo pozneje. Jaz cutim na tihem,
koliko je bilo zraven lazi in razocaranja, -- ali shranil sem tiste case
z vso ljubeznijo v svojem srcu, in nihce se jih ne sme dotikati. Vi,
milostiva, najmanj . . .

*Grudnovka* ({po kratkem odmoru}). To so bili tisti casi . . . takrat
ste bili idealen clovek . . . v tistih casih . . .

*Scuka.* Dà, in ostalo mi ni drugega iz tistih casov nego fraze. Od teh
zdaj zivim . . . ({S premenjenim glasom.}) Glejte, kakó je dobro, ce je
bil clovek idealen. Kar je bilo lepega in resnicnega, je sicer izginilo
za zmirom, toda plasc je pustilo v sobi. Besede so ostale, tiste fraze
namrec, ki so dandanes nase svetinje in vse nase bogastvo.

*Grudnovka.* Ali prosim Vas, kaj pa hocete brez fraz?

*Scuka.* Res je, vsak upor bi bil neumen in brezvspesen. Tiste lepe
besede, ki so nekdaj nekaj pomenile, in ki so zaradi tega uzivale
opraviceno spostovanje, so zdaj samo se fraze; spostovanje pa je ostalo
in kdor te fraze zasmehuje, je izdajalec razlicnih idej, svetinj, in
tako dalje . . .

*Grudnovka.* To naposled ni taka nesreca. Ljudje zive, kakor so ziveli
in fraze ne skodujejo nikomur.

*Scuka.* Skodujejo, ubijajo! . . . Laz ne ubija s kolom, ali plazi se po
zilah, kakor strup, pocasi in oprezno, ne opazi se, kako deluje . . .
Ali mislite, da je res mogoce se dolgo ziveti v takem zraku, -- tako
polnem lazi in fraz, da se ne vidi preko ceste? -- Po takih dneh
prihajajo viharji.

*Grudnovka.* A Vi zivite vendar, -- Vi delate sami te fraze, Vi jih
propagirate, Vi jih branite; ravno Vi, nas imenitni zurnalist, prasite
po cestah, da se dviga cez hise . . .

*Scuka.* Prah me zaradi tega nic manj ne grize v oci . . . ({Vstane.})
Zanicujete me po pravici: jaz sem nesrecen clovek. Kdor je dandanes
nesrecen, je zanicevanja vreden. Treba je samo pripogniti koleno, samó
sladko smehljati se je treba . . . nic drugega. In nicesar ne sme clovek
videti in nicesar si ne sme zeleti . . . Ali jaz vidim, kakó gremo vsi
skupaj navzdol, v neskoncno blato, jaz vidim, da so nam lazi in fraze
vzele se tisto malo, kar smo imeli dobrega in krepkega v sebi. Kdor bi
gledal to zivljenje od dalec, bi se mu smejal; kdor ga mora ziveti in je
posten, je najboljse, da se obesi . . . Nicesar si ne sme clovek zeleti,
nicesar zeleti! . . . Ali jaz bi rad gledal ljudi, ki bi govorili brez
strahu in brez ozirov in brez sebicnosti; rad bi gledal ljudi, ki bi
pljunili pod mizo, predno bi izgovorili eno tistih fraz, od katerih zdaj
zivimo in ki so cilj in konec vsega nasega neumnega in brezpomembnega
delovanja . . . In to bi vendar ne bilo tezko, ne bilo bi takó tezko!
-- Samo oci bi bilo treba odpreti . . . Nic drugega bi ne bilo treba: --
samo oci odpreti, dokler jih prah popolnoma ne zaprasi . . . Zrak bi se
izcistil, in mi vsi bi dihali . . . . dihali . . . . ({Z mirnejsim
glasom, po kratkem prestanku:}) No, dalec je do tega . . .

*Grudnovka* ({nekako v zadregi}). To je vsekakor . . . interesantno . . .

*Scuka.* Dà . . . interesantno je . . . Oprostite milostiva, ali niste
zeleli nekaj posebnega?

*Grudnovka.* A zakaj Vi ne odprete oci?

*Scuka.* Oprostite, ali niste zeleli nekaj posebnega, milostiva?

*Grudnovka.* Zakaj Vi ne izcistite zraka?

*Scuka.* Ali mislite, da sem govoril fraze?

*Grudnovka.* Ne, tega ne mislim.

*Scuka.* Prosim Vas, mislite si to! -- Jutri namrec zopet sédem, da
izlazem svojo vsakdanjo laz o narodovih idealih . . .

*Grudnovka.* Pridite k nam!

*Scuka.* Salite se, milostiva.

*Grudnovka.* Nikakor ne. Pridite k nam, pisali boste svobodno, po svojem
srcu.

*Scuka.* Bi mi ne bili hvalezni . . . Ali veste, zakaj je pes zvest
svojemu gospodarju?

*Grudnovka.* Kam spada to?

*Scuka.* Ker je navajen njegove palice. Navajen je njegove metode in na
metodi je veliko lezece . . . ({Séde}). Ako Vam je prav, milostiva,
preidiva k stvari . . .

*Grudnovka.* Povejte mi iskreno, kakó sodite o tem nasem razdoru? Ne
verjamem, da bi se v resnici navdusevali za svojega sefa.

*Scuka.* Res, ne navdusujem se za nikogar.

*Grudnovka.* Cuden politik ste. Narod se razdeli na dva tabora, in Vi
ostanete hladni . . .

*Scuka.* Ali prosim Vas, milostiva, -- kaksen narod pa se je razdelil?
Kóga briga to, ce je doktor Grozd razzalil Vasega soproga?

*Grudnovka.* Imate cisto posebne nazore . . . A trditi ne morete, da bi
bil Grozd cisto posten clovek -- --

*Scuka.* Nikoli nisem trdil tega.

*Grudnovka.* -- in da bi bil torej odpor proti njemu neopravicen! . . . .
({Zivahno.}) Glejte, na tak nacin je v nasi stvari vendar nekaj
lepega, obcekoristnega. Ce sodite trezno, morate celó v nekem oziru
odobravati nase delovanje. Morali bi nas naravnost podpirati, -- ne
ocitno -- --

*Scuka* ({s prikritim gnjevom}). Ah . . .

*Grudnovka* ({hitro}). Ne, prosim, nikar me napak razumeti . . . . A
storite lahko malenkost, ki bi za Vas ne bila necastna, in ki bi ne
skodovala nikomur. Vsa stvar bi se izvrsila cisto naravno, brez hrupa;
nihce bi ne imenoval Vasega imena . . . .

*Scuka.* Prosim, razlozite! --

*Grudnovka.* Pred par leti je menda umrl v neki zakotni vasi clovek, ki
je bil jako zenijalen, samó da ni znal ziveti. Zdaj je pozabljen. A da
je pozabljen in da je umrl v ubostvu, je kriv kolikor toliko doktor
Grozd . . .

*Scuka.* To, mislite, da je tisti clovek, ki ste ga imenovali nekoc
pijanega reformatorja.

*Grudnovka.* Da, reformator je bil, in zivel je ekscentricno. Pisal je
knjige, ki niso bile nikoli tiskane; zaradi edine stvari, ki jo je dal
natisniti, ga je spodil Grozd iz sluzbe ter ga unicil enkrat za vselej.
Ali je resnica?

*Scuka.* Lahko bi bila resnica, toda ljudje ne vedó, ali je resnica ali
ne. Vsaka stvar na svetu ima dokazov za in proti, kakor je ze ravno
clovek, ki se ukvarja z njo.

*Grudnovka.* Vi imate njegova pisma iz zadnjih casov?

*Scuka* ({zeló hladno}). Pravijo, da je pisal pisma.

*Grudnovka.* Torej nocete?

*Scuka.* Oprostite, milostiva! -- ({Oba vstaneta.})


4. prizor.

*Prejsnja*, *Kadivec*.

*Grudnovka.* Ah, gospod Kadivec?

*Kadivec.* Dà, milostiva. Najprvo, da Vas jako iskreno prosim
oproscenja. Nikoli v svojem zivljenju Vas nisem mislil razzaliti.

*Grudnovka.* In kaj ste mislili takrat pri Grozdovih?

*Kadivec.* Vrag me je motil. Casih pride cloveku na misel neumnost, ki
se je mora iznebiti . . .

*Grudnovka* ({hladno}). Ostanite, gospod Scuka!

*Scuka.* Oprostite, milostiva, da sem Vas vznemirjal. ({Pozdravi njo in
Kadivca ter odide.})


5. prizor.

*Grudnovka*, *Kadivec*.

*Kadivec* ({ves cas nemiren, séde in vstane}). Delikatna stvar je,
milostiva, nesramno delikatna. Kjer jo primem, povsod je nekaj robatega.
Ne dá se povedati na noben nacin.

*Grudnovka.* Premislite malo.

*Kadivec* ({razjarjen}). Prasam Vas, cemu je bilo treba tega cloveka?
Kaksen vrag ga je prinesel tu sem? Kaj ima pravzaprav opraviti v nasem
mestu, -- in ali je sploh za kako rabo? -- Cisto za nobeno; --
nepotreben clovek je! Ziva dusa bi ga ne pogresila, ce izgine to uro.
Dà, z najvecjim veseljem bi mu prepeval nagrobnice, -- samo izgine naj! --

*Grudnovka.* Kdo je ta clovek?

*Kadivec.* Gornik! -- In kako dostojanstveno hodi; na prvi pogled bi se
dalo misliti, da je posten . . . . Toda ima postranske namene, vse polno
postranskih namenov! »Dober vecer, gospod Kadivec!« Postranski nameni,
-- za vsako besedo; ze v oceh se mu vidi, da ima postranske namene. --
»Klanjam se, gospodicna Matilda!« -- Jaz te vidim, bratec, kakó natanko
te vidim! Nic drugega, kot trepalnica se mu zaziblje, in v tistem hipu
so na dlani vsi njegovi postranski nameni!

*Grudnovka.* Zakaj Vam je tako zopern?

*Kadivec* ({miren, se domisli}). Zopern? -- Ne, narobe! Hotel sem reci,
da je zelo pameten, posten in casti vreden clovek. Na svetu je malo
takih ljudi. Samó tu pa tam se casih rodi kateri, ki mu je nekoliko
podoben . . . Tudi zelo dostojen clovek je . . . ({Vstane.}) Ali vrag
vedi, zakaj takó malo potuje! Ce je clovek mlad in imá denarja, tedaj
vendar potuje, nè? Toda ta ne grè nikamor; séde in sedí. Cemu ne grè na
Dunaj, v Pariz, v Moskvo? In toliko interesantnega je na svetu! Ali bi
mu ne hoteli reci, milostiva --?

*Grudnovka.* To ste mi prisli povedat?

*Kadivec.* Ne, narobe! -- Jaz mislim -- vrag vedi . . . jaz mislim, da
je Gornik velika sreca za nas narod, . . . . da bi brez njega sploh ne
mogli izhajati . . . Posebna radost me obide, kjerkoli ga vidim . . .
Kaj mislite, milostiva, ce bi ga vstrelil?

*Grudnovka.* Kako?

*Kadivec.* Oprostite, hotel sem le opomniti . . . Naposled je res: kaj
se mu da ocitati? Nicesar ne! Jaz mu zelim vse najboljse. Na svojem
mestu, mislim, da bi deloval zelo koristno . . . in . . . in takó dalje.
Ali to je, ker ni na svojem mestu; in takó se bojim, da se popolnoma ne
pokvari. So namrec ljudje, ki ga pohujsujejo. Zato bi bilo jako dobro
zanj, da bi spremenil druzbo.

*Grudnovka.* V kaksnem oziru? Katero druzbo mislite?

*Kadivec.* Politicno seveda, politicno . . . V tem velikem razdoru
namrec, ki je nastal takó nenadno, vrag vedi kakó, sem jaz . . . -- na
tihem povedano -- vseskoz na Vasi strani. Zato bi jako zelel, da bi tudi
ta slepar, Gornik namrec, ne hodil po krivih potih . . . On je velika
moc, zelo poraben clovek, nenavadno poraben, milostiva, in jaz naravnost
hrepenim, da ga pridobite záse.

*Grudnovka.* Zelo poraben clovek je . . .

*Kadivec.* Glejte! -- ({pateticno}). Jaz Vam ponudim svojo podporo,
milostiva. Gornik se mora iztrgati tej slabi druzbi, -- tam ni mesta
zanj, nikakor ne! Posebno je se treba gledati, da ne napravi kakih
prenagljenih ljubezenskih zvez. To je za mladega cloveka jako
skodljivo . . .

*Grudnovka.* Sevéda je skodljivo . . . Verjemite mi, gospod Kadivec, da
sem Vam neizreceno hvalezna za lepe nauke. Gotovo, Gornika je treba
iztrgati. Kaj pocne pri Grozdovih? Ali zahaja pogosto tja?

*Kadivec.* Recem Vam! -- -- -- Neprestano ticí tam. Pridem v sobo, se
ogledam, -- Gornik! . . . V salonu -- Gornik! Za vsako mizo, na vsakem
stolu, na stenah in na stropu, -- to je strasno! . . . So sicer
radikalna sredstva, ali nekaj sitnega je v njih . . .

*Grudnovka.* In kaj je z njegovo zenitvijo?

*Kadivec.* Z njegovo zenitvijo ni nic, cisto nic, ne bo nikoli nic! --
Smesno, tako mlad in naj bi se zenil. Zanj sploh ni kaj takega . . . .
Jaz mislim, da je bolj razpolozen na dusevno stran . . . In pri
Grozdovih se celó ne.

*Grudnovka.* Imate prav, to bi res ne bilo primerno.

*Kadivec.* Nikakor bi ne bilo primerno! -- ({Vstane.}) Zeló me veseli,
milostiva, da sem napravil svojo dolznost, ter na ta nacin koristil . . .
narodni stvari. Preprican sem namrec, da bi bila velika nesreca za narod,
ce bi se tako imeniten in vpliven clovek izgubil pri Grozdovih . . .

*Grudnovka.* To se ne sme zgoditi, in se ne bo zgodilo, bodite
preverjeni!

*Kadivec.* Mislite?

*Grudnovka.* Vsekakor. Narodova hvaleznost Vam je zagotovljena. -- Na
svidenje!

*Kadivec.* Klanjam se, milostiva. ({Odide.})


6. prizor.

*Grudnovka*; pozneje hisna.

*Grudnovka.* Zdaj imam torej nekaj postenega vzroka. ({Pri ogledalu, po
kratkem odmoru.}) Ce je krví v njem, stvar ne bo tezka . . . . Tepec je
sicer, toda v teh receh ni ravno treba, da bi bil duhovit . . . ({Si
gleda natanko v obraz}) . . . Ah . . . ({Po kratkem odmoru pozvoni.}) Ce
ni tukaj gubica, prav majhna gubica . . . ({Hisna pride; Grudnovka na
sredi sobe.}) Lina, poglejte tu sem . . . pri ocesu, tam v kotu, -- ali
ne vidite nicesar? . . .

*Hisna.* Nicesar, milostiva.

*Grudnovka.* Nicesar ne? ({Okrene se proti ozadju.}) Hm?

*Hisna.* Nicesar ne.

*Grudnovka.* Prav majhna, majckena gubica? ({Okrene se na desno.})
Poglejte natanko.

*Hisna.* Prav majhna, majckena gubica . . .

*Grudnovka.* Ah! . . . ({Zamisljena.}) Vceraj je se ni bilo.

*Hisna.* Vceraj je se ni bilo. Ali ce se obrnete k oknu, se ne vidi, --
in o mraku tudi ne.

*Grudnovka.* O mraku seveda ne . . . Kadar sije svetloba naravnost v
obraz --

*Hisna.* Se ne vidi.

*Grudnovka.* Ce je pol obraza razsvetljenega --

*Hisna.* Dà, ce je pol obraza razsvetljenega --

*Grudnovka.* Hm! . . . . ({Zamahne z rokó, hisna odide.}) Kadar ima
clovek tako malovrednega moza . . .! ({Stoji pred ogledalom: zunaj
govorjenje in smeh.}) Ze doma? -- To bi bilo neumno!


7. prizor.

*Grudnovka*, *Gruden*, *Siratka*, *Kremzar*, *Klander* ({vsi veseli in v
smehu}).

*Klander* ({hrupno}). Imenitno smo jih dali, . . . . Kramarji . . . ha,
ha . . .

*Siratka.* Zmaga je popolna.

*Grudnovka.* Kakó je slo?

*Gruden.* Porazeni, razbiti . . .

*Klander.* Kramarji . . . ha . . . ha -- milostiva! . . .

*Kremzar.* Prosim Vas, gospod Klander . . . .

*Klander.* Kramarji! . . .

*Gruden.* Grozd se je branil kakor divji . . . videlo se mu je, da se ni
zanesel . . .

*Siratka.* Ali zdaj se sele pricenja . . . Zacetek je bil dober . . .
Potipali smo tam, kjer najbolj boli . . . Njihove kramarije s sluzbami,
s koncesijami smo privlekli na dan . . . to je bil trusc . . .

*Kremzar.* Jaz mislim, da je bilo malo prevec . . . Le bolj zmerno, le
bolj fino. V skandalih je zmirom nekaj nevarnosti.

*Siratka.* Ej, Vi profesor! . . . Ali kar je zdaj najprvo . . .

*Gruden.* Kar je najprvo, treba nam je organa . . . Brez casopisa ne
opravimo nicesar . . .

*Grudnovka.* Ali za to je treba kapitala . . .

*Kremzar.* Hm . . . seveda . . .

*Klander.* Eh . . . kapital, kapital!

*Kremzar.* Prosim Vas, gospod Klander!

*Siratka.* Da bi imeli Gornika. --

*Gruden.* Ah, z Gornikom ni nic . . .

*Grudnovka.* Zakaj ne? ({Gruden zamahne in gre v stran.})

*Kremzar.* S primerno taktiko, z opreznimi, dostojnimi koraki bi se ga
dalo dobiti.

*Grudnovka.* Moramo ga dobiti!


8. prizor.

*Prejsnji*; *dvoje obcinskih svetnikov*.

*1. obc. svetnik.* To Vam je bil skandal!

*2. obc. svetnik.* Grozd je hitel k Gorniku . . . na vrat, na nos.

*Grudnovka.* K Gorniku?

*2. obc. svetnik.* Ne bo ga dobil, Gornika. Prehitel sem ga ravnokar na
trgu; Scuka je bil z njim.

*Grudnovka* ({na levo Grudnu}). Meni v tem trenutku ni prijetna ta
druzba. Povabi jih, kamorkoli . . .

*Gruden.* Kakó to?

*Grudnovka* ({nervozno}). Nic posebnega. Neprijetno mi je. -- Dovolite,
gospoda, da Vas povabim jutri na vecerjo. Govoriti imamo imenitne
stvari.

*Klander.* Kramarji! -- To je bil udarec . . . ha . . ha, ha . .

*Grudnovka.* In posebno vi, gospod Siratka . . . Vi ste nase upanje in
nasa podpora . . . . takorekoc nase literarno ozadje.

*Siratka.* Ozadje! . . .

*Grudnovka.* V dobrem smislu . . .

*Kremzar.* Toda vsekakor, . . . . kar se tice organa . . .

*Grudnovka.* Ravno o tem bomo govorili.

*Siratka.* Tedaj . . . milostiva . . .

*Grudnovka.* Na svidenje, ali jutri gotovo! . . . ({Vsi razen Grudna
odidejo.})


9. prizor.

*Gruden*, *Grudnovka*.

*Gruden* ({vzame klobuk in palico z divana}). Pazi, Helena!

*Grudnovka.* Hm?

*Gruden.* Jaz ne maram tega cloveka . . . . Gornika . . .

*Grudnovka.* Ti tudi ne?

*Gruden.* Ne! . . .

*Grudnovka* ({hipoma resno}). V teh casih pac ni treba, da bi mi
prihajal se s takimi neumnostmi. Vidim prav dobro, kaksna budalost te
vznemirja, ali to ni na cast . . . ne tebi, ne meni . . .

*Gruden.* Dovolj je, da ga ne maram.

*Grudnovka.* Takó, ti ga ne maras?

*Gruden.* Kakor sem rekel.

*Grudnovka.* Pustimo torej vso to stvar pri miru.

*Gruden.* Od njega ni odvisno, -- da stojimo ali pademo.

*Grudnovka.* Pred par dnevi si govoril, da je od njega odvisno, --

*Gruden* ({s tihim gnjevom}). Ti si brezobzirna.

*Grudnovka.* Pustimo torej vso to stvar pri miru.

*Gruden* ({po kratkem odmoru}). Pazi, Helena.

({Grudnovka skomizgne z rameni; Gruden odide.})


10. prizor.

*Grudnovka*; pozneje *Mrmoljevka*.

*Grudnovka.* In se to neumnost! . . . Kakó, da vidi ravno zdaj takó
dobro! . . . . Doslej je bil zmirom . . . pameten clovek! . . . ({Gre
proti sobi na desno.})

*Mrmoljevka.* . . . Gospa Grudnova, -- prosim Vas, gospa Grudnova! . . .
Oprostite, da Vas vznemirjam, toda v teh tezkih casih, -- rotim Vas v
imenu najsvetejsih koristi celokupnega naroda, posebno se v imenu
slovanske vzajemnosti --

*Grudnovka* ({hladno}). Zeló mi je zal, velecenjena gospa, ali
zagotovljam Vas --

*Mrmoljevka.* Gotovo, na vsak nacin, jaz vem, da je Vase srce jako blago
in brez zlega, -- a ravno zategadelj se predrznem, da Vas v imenu --

*Grudnovka* ({nervozno}). Ne, milostiva, hotela sem reci, da zdaj
nikakor ni primeren cas --

*Mrmoljevka.* Jaz sem trdno uverjena, da je pravica na Vasi strani, da
zelite samo narodovega blagra, da stremite za razvitkom, napredkom, in
da hocete, oborozeni z orozjem velicastnih idej -- -- toda v imenu
celokupnih koristi in v imenu vseobce --

*Grudnovka.* Razumete me napak, milostiva . . . Skoda je velika, da ste
prisli v trenotku, ko moram nemudoma -- -- Res, neizreceno me bo
veselilo, ce me posetite, -- ali danes, glejte --

*Mrmoljevka.* Verjemite mi, gospa velecenjena --

*Grudnovka.* Vsekakor, s posebno radostjo --

*Mrmoljevka.* Ah, moj Bog, -- to je strasno, -- jaz upam, da Vas ne bodo
razzalile moje iskrene besede, -- ali ta bratomorni boj . . . ta nenadni
razdor v teh casih, ko je sveta ideja slovanske vzajemnosti -- --

*Grudnovka.* Posetite me jutri . . . . Veselilo me bo . . . zares.

*Mrmoljevka.* To je strasno -- ali se Vam ne zdi? -- Z Bogom, milostiva,
in prosim Vas, spominjajte se, da je v nevarnosti celokupna korist --

*Grudnovka.* Nasega naroda, -- ({med durmi}) gotovo! -- Z Bogom,
milostiva, -- jutri! ({Mrmoljevka odide.})


11. prizor.

*Grudnovka*; pozneje *Gornik*.

*Grudnovka* ({v predsobo}). Lina, ne pustite nikogar v sobo, razen
Gornika.

*Hisna* ({v predsobi.}) Gospod Gornik, milostiva! --

*Grudnovka* ({hitro k ogledalu, nato se vrne k durim; Gornik vstopi}).

*Gornik.* Razveselilo me je Vase pismo, milostiva, in tako sem prisel,
da mi razlozite svojo zeljo.

*Grudnovka.* Prosim sedite; stvar ni tako vazna; ne mudi se nikamor
. . . . Ali oprostite: -- Vase dragocene minute --

*Gornik.* Ah ne, milostiva, moje minute niso dragocene, dolgocasim se
jako.

*Grudnovka.* Dolgocasite se? Nerazumljivo . . .

*Gornik.* Gotovo. Obrazov vidim sicer zmirom dovolj, toda vsi so enaki.

*Grudnovka.* Napósled, -- v nekem oziru Vas razumem. Zdi se Vam gotovo,
da vsi ti ljudje, ki se Vam vsiljujejo, ne govoré iz srca, temvec iz
razuma, -- to se pravi, da se Vam priblizujejo iz hladnih osebnih
interesov.

*Gornik.* Nekaj podobnega je res, ali teh reci sem navajen.

*Grudnovka.* In vendar Vam mora biti tezko. Jaz mislim, da clovek kdaj
zahrepení po cem drugem, -- po gorkoti, iskrenosti; tisto sebicno
hinavstvo nazadnje ubija.

*Gornik.* Ne ubija. Ce bi ne bilo hinavstva, kako bi spoznali postenost?
Vzeti mi ne morejo s hinavstvom nicesar, in tudi jaz ne rabim nicesar od
njih. Tako zivimo vsi skupaj lepo pri miru.

*Grudnovka.* Vi ste filozof . . . Ali vendar je cudno, da zivite tako
lepo in pri miru sredi tega trusca, sredi teh velikih razprtij . . .

*Gornik.* Me ne zanimajo te razprtije. Tudi ne razumem jih natanko.
Razlozite mi, milostiva, kaj je interesantnega v njih?

*Grudnovka.* Vi ne vidite nicesar interesantnega? No res, interesantnost
ni glavna stvar. Ko bi bilo na tem, bi tudi jaz zivela . . . . lepó in
pri miru. Ali tukaj je v prvi vrsti narodov blagor --

*Gornik.* Ah da . . . ah da . . . Nisem se domislil . . . Toda,
oprostite, nekaj je kljub temu zad . . . za temi stvarmi, takorekoc
. . . za narodovim blagrom. Kakó bi se mogli drugace ljudje zanimati
. . . za narodov blagor . . . in cemu se potemtakem prepirajo? . . .
({Zeló zamisljeno.}) Hm, nekaj mora biti zad -- za narodovim blagrom.

*Grudnovka.* Dà, imate cisto prav . . . ({Afektirano.}) Zad je
sebicnost. Ah, Vi si ne morete misliti, kako grenko je to. Clovek
postane malodusen, ce vidi krog sebe toliko sebicnosti, toliko
hinavstva. Takó izgubi veselje do vsega, upanje v bodocnost in naposled
celó zaupanje v sebe samega.

*Gornik.* Milostiva, nikakor nisem hotel --

*Grudnovka.* Prosim, ne opravicujte se, govorili ste resnico . . .
Cloveka dusí to tesno obzorje, ta malenkostna druzba . . . Strasne so te
razmere, kadar je v prsih hrepenece srce, svobodna dusa . . . Kaksno je
to zivljenje!! . . . Ah, glejte, jaz bi si zelela cloveka, ki bi me
razumel, cloveka, ki bi ne nosil na sebi tistih ostudnih okov, ki bi
govoril in zivel brez strahú, brez ozirov . . . Ob njegovi strani bi se
ne bala nikogar in nicesar; -- to bi bilo vse drugacno zivljenje, to bi
bil vse drugacen boj . . .

*Gornik* ({nekoliko v zadregi, naivno}). Da . . . gotovo . . .

*Grudnovka.* Oprostite, razgrela sem se cisto nehoté. ({Melanholicno.})
Ali zalostno je kljub temu.

*Gornik.* Zivljenje je vendar se vse pred Vami, milostiva.

*Grudnovka.* Zivljenje, kakorsno je, ali mladost je skoro za mano.
({Skloni se blize k njemu.}) Glejte, danes sem opazila na svojem obrazu,
tu blizu ocesa, majhno, prav majhno gubico; to je zacetek. Ali opazite?

*Gornik.* Ne milostiva, kaksne stvari Vam prihajajo na pamet! Nobene
gubice ne vidim.

*Grudnovka.* Vi ste galantni. Resnica je, da cas strahovito hiti.

*Gornik.* Na Vasem obrazu ni najmanjsega sledú. Nasprotno, -- nisem se
videl lepsega.

*Grudnovka.* Hvala. Toda lepota, kolikor je je ostalo, je nepotrebna. Ne
veselim se je vec.

*Gornik.* Ne veselite se svoje lepote?

*Grudnovka* ({zaupno}). Glejte, dragi gospod Gornik, godi se mi kakor
Vam. Med vsemi tistimi, ki se blizajo moji lepoti, ni ne enega
odkritosrcnega, nesebicno ljubecega srca . . . Ali jaz si ga zelim, --
in zivljenje je tako pusto . . . pusto . . .

*Gornik* ({v zadregi}). Milostiva --

*Grudnovka* ({s trudnim smehljajem}). Dà . . . to se Vam zdi otrocje?
. . . Prav imate, to ni vec zame. Najvecje zlo je, ce je srce gorko in
ljubezni polno . . . in ob enem . . . ({Iztegne golo roko.}) Koliko casa
se . . . in tu bodo gube in brazde, vse pocez! . . . Glejte, -- smesno
je, ali jaz ljubim to belo roko, kot da bi ne bila moja . . . In samó se
malo casa . . . ({Polozi roko na mizo, Gornik se je dotakne, ona jo
umakne pocasi.})

*Gornik* ({nekoliko razburjen}). Oprostite . . .

*Grudnovka.* Ali do tedaj bi hotela ziveti . . . ({Skloni se blize k
njemu.}) Casih me obide nekaj posebnega, cisto uporen duh . . . in
takrat sovrazim vse tiste ljudi, ki bi jih bilo treba ljubiti in zazelim
si bojev in viharjev in zivljenja . . . Ah, Vi tega ne morete cutiti,
ne morete razumeti . . . ({S spremenjenim glasom, nasloni se globoko
na zofo.}) Oprostite, da Vas dolgocasim; govoriva o prijetnejsih
stvaréh . . .

*Gornik.* Ne, milostiva, narobe . . . ({V zadregi.}) Zdi se mi, da se
mraci . . .

*Grudnovka.* Ali ne ljubite mraka?

*Gornik.* Dà, gotovo . . .

*Grudnovka.* Nekaj krasnega je lezati o mraku na zofi, lenó in brez
misli, posebno ce so roze v sobi . . . . ({Vzame rozo in jo pribliza
obrazu, pol lezé.}) Tako bi clovek umrl . . .

*Gornik.* Res . . . milostiva. ({Vstane, se ji pribliza, hoce se
skloniti nad njo, ali se okrene in zamahne z rokó, sede; ona gleda
pazljivo izza trepalnic.})

*Grudnovka* ({zelo veselo, vstane}). Kaj bi dejali, ko bi bilo vse to,
kar sem govorila ravnokar, samó zlagáno, lepo narejeno, dobro
premisljeno, iz posebnega namena? ({Gleda mu naravnost v oci z veselim
obrazom.})

*Gornik* ({presenecen}). Iz posebnega namena?

*Grudnovka.* Ko bi bilo vse to jako rafinirana komedija? . . . . Ali se
niste ravnokar sklonili, da bi me objeli?

*Gornik.* Milostiva! ({Se ji bliza, ona se mu pocasi umika.})

*Grudnovka* ({pocasi, tisje}). Gospod Gornik . . . ({Zopet smehljaje,
pocasi, zapeljivo.}) Vse te besede -- morda so bile vse te besede
izgovorjene samó, da bi se Vi sklonili, -- samó da bi se sklonili, Vi
nerodnez . . . Ali nikar si ne mislite tega . . . zakaj mraci se . . .

*Gornik* ({razburjen}). Pustite, naj se mraci . . . . ({prime jo za
roko, ona se mu na lahko izvija}).


12. prizor.

*Prejsnja*, *Gruden*.

({Gornik in Grudnovka prideta na sredo sobe; Gruden mirno, z ledenim
obrazom mimo nju, pri sobi na levo se okrene, stopi korak proti Heleni,
s sklonjeno glavo, obstane.})

*Grudnovka* ({zamahne malo vazno proti njemu; gre proti sobi na desni}).
Otrok! ({Gornik v veliki zadregi zádaj, gre pocasi proti izhodu.})




TRETJE DEJANJE

{Zelo elegantno opravljena soba pri Gorniku; ali ta eleganca je jako
kriceca, malo okusna. Vhod na desni; sobe zadaj in na levi.}


1. prizor.

*Gornik* ({v jutranji toaleti}) in *slabo oblecen mlad clovek*.

*Mladi clovek.* Ker je torej znana Vasa velika dobrotljivost, in ker ste
kot bogat in vpliven clovek naravnost dolzni in prisiljeni, da se
ozirate na druge, ki Vam nikoli nic storili niso in ki zivé kljub temu
slabse od Vas -- --

*Gornik.* Dà . . . dà . . . ({vzame denar iz listnice}). Prosim! --

*Mladi clovek.* Hvala. Na svidenje! -- ({Odide.})


2. prizor.

*Gornik* in njegov *sluga*.

*Gornik* ({sam, zamisljen}). Nekoc o mraku se je pridolgocasil k meni,
legel je na zofo ter zaspal. Prej ga nisem videl nikoli. -- Rad bi
vedel, kaj nameravajo z mano, zakaj me napadajo od vseh strani. Zdaj naj
se ozenim, ali jaz bi se ne ozenil rad . . . Zdi se mi, da so vsi ti
ljudje nenavadni kujoni . . . Peter! ({Sluga vstopi.}) Zacni
pospravljati, Peter. Vrnemo se na Korenovo. Ali ti ni dolgcas, Peter?

*Sluga.* Dolgcas; prevec ljudi je.

*Gornik.* Kar na tihem napravi, Peter. Ni treba, da bi kdo opazil.
Izgubimo se potihoma, naskrivoma . . .

*Sluga.* Prepozno je.

*Gornik.* Kakó prepozno?

*Sluga.* V procesiji pojdejo za Vami.

*Gornik.* Pospravi kovcege, Peter, in pusti drugo, kakor je. Ne pojdemo
na Korenovo, temvec na Dunaj.

*Sluga.* Na Dunaj?

*Gornik.* Ali v Pariz, ali v Moskvo, kamorkoli. Pospravi kovcege, Peter!
({Peter odide, a se takoj vrne.})

*Sluga.* Nekdo je prisel.

*Gornik.* Ze tako zgodaj? ({Sede resigniran k mizici v ozadju na levi.})


3. prizor.

*Gornik*, *Gruden*.

*Gruden* ({neprijazno}). Klanjam se, blagorodje. ({Sede v ospredje na
desni.})

*Gornik.* Dobro jutro! ({Ostane na svojem stolu}).

*Gornik* ({vstane, gre proti ospredju, ne da bi se ozrl na Grudna}).

*Gruden* ({vstane, gre proti ozadju, hipoma}). Veste kaj, gospod Gornik,
stvar se mora razjasniti; drugace ne gre. Jaz ne pustim . . . na noben
nacin ne . . . bodite prepricani! . . .

*Gornik.* No prosim Vas, povejte mi vendar --

*Gruden.* Na noben nacin ne! . . . In prasam Vas, ali je bilo to lepo od
Vas, ali se je to spodobilo? Z razprtimi rokami sem Vam prisel naproti,
nobenega hinavstva ni bilo v mojem srcu in nobene sebicnosti. Poznal Vas
nisem natancneje, niti po obrazu niti po znacaju. Zame ste bili
popolnoma tuj clovek. Tudi mi niste nikoli nic koristili in lahko recem,
da nikoli nic od Vas pricakoval nisem. Ali vendar, glejte, sprejel sem
Vas kot svojega prijatelja; v svoji veliki zaupnosti in dobrodusnosti,
ki ne vidi zlega nikjer, sem Vam segel v roko ter razprostrl pred Vami
svoje srce. In kaj ste storili Vi? Kaj ste storili?!

*Gornik.* Prosim Vas, za Boga, gospod doktor, -- ne zavedam se nobenih
grehov.

*Gruden.* Jaz vem, da ste rekli to iz same mladinske lahkomiselnosti.
Ali tudi to je naposled dobro znamenje, kajti ce bi bili docela
pokvarjeni, bi ne tajili svojih hudobij . . . Znano Vam je najbrz,
gospod Gornik, da je druzinsko zivljenje nekaj svetega, nedotakljivega --

*Gornik.* O . . . gotovo!

*Gruden.* Dovolite! -- In kdor sega vanj s predrzno roko, je hudodelec,
to se pravi, ce sega vanj brez posebnega dovoljenja. Zakonski hram je
takorekoc tempelj ljubezni, vzvisen nad prózo vsakdanjega zivljenja. Vi,
gospod Gornik, ste porusili ta sveti hram! --

*Gornik.* Zagotavljam Vas, gospod Gruden, da nisem razrusil nicesar,
prav nicesar, jaz ne!

*Gruden.* Dobro! Uverjen sem, da spoznavate sami svojo krivdo, in da
zelite na kakorsenkoli nacin popraviti, kar ste zagresili. Jaz sam,
cetudi v prvi vrsti prizadet, Vam nudim roko, da Vas povedem na stezo
poboljsanja.

*Gornik.* Ali oprostite --

*Gruden.* Pri starih Rimljanih je bila navada, da so se pokorili
gresniki za svoje hudobije s prisilnim delovanjem za javni blagor. Ali
ce bi tudi to ne bila navada pri starih Rimljanih, Vasa dolznost je, da
zastavite vse svoje moci za koristi svojega naroda. Ta narod se je
razdelil, kakor veste, v dvoje taborov, in pravica je seveda na nasi
strani. Ali da zmaga pravica, je treba, da si ustvarimo svoje glasilo,
takorekoc orozje --

*Gornik* ({zacuden in razjarjen}). A v kaksni zvezi je vse to? Kaj
hocete od mene? Kaj vraga -- --? Jaz Vam nisem storil nicesar, nikogar
nisem pohujsal . . .

*Gruden.* Seveda ne, ker ste bili prenerodni. ({Hipoma resneje, s
spremenjenim glasom.}) Ta stvar ni tako lahka, gospod Gornik, nikakor ni
tako lahka! . . Vi ste me vscipnili, a jaz sem Vas zgrabil za roko . . .
Ali ste mi kaj dolzni? Cisto nic. In vendar sem Vas zgrabil za roko . . .
Ali ste mi kaj vzeli? Kaj se! In vendar ste moj dolznik . . .

*Gornik* ({vznemirjen}). Kaj zahtevate?

*Gruden.* Ne jezite se, gospod Gornik, -- in molciva odslej o teh
stvareh; molciva o njih ali pozabiti ni treba nanje. Ni treba pozabiti
nanje, gospod Gornik! . . . In kar se tice mojih zahtev, -- jaz ne
zahtevam nicesar . . . Zelim samó da ostanete moj prijatelj, vse drugo
pride potem samó ob sebi . . . .

*Gornik.* Jaz se zmirom ne razumem . . .

*Gruden.* Ej, seveda razumete. In ce bi tudi ne razumeli, bi ne bilo
nobene skode. Kakor me kdo rani, zahtevam odskodnino, zelo veliko
odskodnino! . . . Prijatelja ostaneva kljub temu.

*Gornik* ({resno}). Motite se, gospod doktor . . . stvari niso cisto
take. Povem Vam odkrito, da sem se takrat na nerazumljiv nacin
prenaglil. Govoriva kar naravnost. Rec je sicer delikatna, ali to nic ne
de; cim prej je pri kraju, tem boljse je. Torej -- --


4. prizor.

*Prejsnja*, *sluga*.

*Sluga.* V predsobi stoji gospodicna --

*Gornik.* Gospodicna?

*Gruden.* Gospodicna?

*Gornik.* Kaj ste Vi tudi iznenadeni?

*Gruden* ({vstane}). Na tak nacin ne pojde. To je nekoliko proti
dogovoru . . .

*Gornik.* Kaksnemu dogovoru?

*Gruden.* Kontrakt bi bil zame preslab. Tako ne pojde, dragi gospod
Gornik.

*Gornik.* Ah, Vi mislite . . . Peter, gospodicna naj vstopi.


5. prizor.

*Gornik*, *Gruden*, *Matilda*.

*Gornik* in *Gruden*. Ah! . . .

*Matilda* ({ostane pri durih}).

*Gruden* ({v zadregi}). Jaz . . . oprostite . . . nisem mislil . . .

*Gornik* ({smehljaje}). Nic ne dé, gospod doktor, nic ne dé, prijatelja
ostaneva kljub temu. Zmotili ste se nekoliko, -- ali se niste zmotili?

*Gruden.* Mislil sem, . . .

*Gornik.* Pricakovali ste -- --! Ne, tako zeló nisem . . . porusil
Vasega hrama . . . klanjam se, gospodicna!

*Gruden.* Te intimne druzbe necem motiti . . . dovolite, gospod Gornik --

*Gornik.* Na svidenje, gospod doktor! ({Gruden odide.})


6. prizor.

*Gornik*, *Matilda*.

*Matilda.* Gospod Gornik, sédite tja v kot ter se ne genite. ({Sede na
skrajni stol v ospredju na desni blizu vrat.})

*Gornik.* Ali gospodicna --

*Matilda.* Sedite tja v kot ter se ne genite!

*Gornik* ({sede na levo zadaj}). Kaj mi zapovedujete, gospodicna?

*Matilda.* Vi se hocete porociti z mano, gospod Gornik?

*Gornik* ({vstane}). Jaz . . . oprostite, gospodicna Matilda --

*Matilda.* Ne, ne, sedite, prosim . . . Povejte mi, kaj pa Vas je
prignalo tu sem? Kdo pa Vas je klical?

*Gornik* ({sede}). Ali jaz Vam povem, da nisem nikomur nic storil,
nikomur nic! Verjemite mi, gospodicna Matilda, da sem cisto nedolzen.

*Matilda.* Niste nedolzni, na noben nacin. Vse ljudi ste pohujsali, vse
mesto ste vznemirili. Prisli ste, kakor vihar, -- in namesto da bi sli
dalje po svojem potu, sedite tukaj in se zenite.

*Gornik* ({vstane}). Gospodicna Matilda --

*Matilda.* Ne, ne, sedite prosim . . . Doklej pa se mislite ostati
tukaj --?

*Gornik.* O jaz -- gospodicna Matilda -- --

*Matilda.* Nobenih ovinkov! -- Ljudje so Vas ze siti, verjemite mi.
Sicer ste zelo dostojen in pameten clovek in nic hudega se Vam ne da
ocitati. Ali zakaj delate take neumnosti? zakaj ne pustite ljudí pri
miru? Kamor pridete, napravite nered in skandal.

*Gornik.* Zagotavljam Vas --

*Matilda.* Nered in skandal napravite . . . Tako ste prisli k nam, ko
nismo cisto nic hrepeneli, da bi Vas videli! Saj ste jako ljubeznivi in
vsi Vas spostujemo, -- ali zakaj ste prisli ravno k nam in ob takem
casu, ko Vas je bilo najmanj treba? . . . Ali ste ze zaprosili mojo
roko?

*Gornik.* Ne, nikakor ne, gospodicna Matilda.

*Matilda.* Ne storite tega, recem Vam. V tistem trenotku odpotujem na
Dunaj, v Pariz in v Moskvo.

*Gornik* ({zacuden}). Vi tudi? . . .

*Matilda.* Tudi?

*Gornik.* Cisto odkrito Vam povem, gospodicna Matilda, da nikoli nisem
mislil, -- da niti od dalec nisem imel namena, -- ({hipoma razjarjen})
skratka, to je silovito . . . . Povejte mi, zakaj me tako preganjate --?

*Matilda.* Cemu pa ste se razjezili? . . .

*Gornik.* Nikoli v svojem zivljenju se nisem mislil zeniti. Kaj mi bo
zenitev? Kdo pa je dejal, da se mislim zeniti? Nikoli ne, -- noben se v
nasi rodovini se ni zenil. Tudi jaz ne! Nikoli ne! Enkrat za vselej ne!

*Matilda* ({vstane}). A-áh? . . . Z Bogom! ({Odide.})


7. prizor.

*Gornik*; pozneje *sluga*.

*Gornik* ({gleda zacuden proti durim, mirno}). Sam vrag vedi, kaj je
bilo to. Tod okoli zivé ljudje cisto posebne vrste. Ukvarjajo se s
cudnimi stvarmi ter me vlacijo vanje po nerazumljivi poti. -- Peter!
({Sluga vstopi s pismi in casniki.})

*Sluga.* Pisma in casniki.

*Gornik.* Ali si ze pospravil kovcege, Peter?

*Sluga.* Ne se.

*Gornik.* Pospravi jih! ({Sluga odide; Gornik pregleduje pisma.})
»Narodov blagor!« . . . . Ahm . . . . »S pomocjo Vasih znatnih sredstev
in Vasega nenavadnega vpliva« . . . Ahm! . . . »Grozd . . . sebicnez
. . .« Ahm . . . »Gruden kujón!« . . . Ahm! . . . Profesor Kremzar . . .
Kdo pa je ta profesor Kremzar? Rad bi sleparil na svojo roko, -- poseben
clovek, ta profesor Kremzar . . .! ({Vzame drugo pismo, se strese.})
Fej! Kdo me je takrat premotil? Ta zenska ima nekaj nenavadnega v sebi.
In njen moz . . . kaksen lopov! -- ({Sluga vstopi.})

*Sluga.* Profesor Kremzar!

*Gornik* ({resignirano}). Ahá-a! -- ({Sluga odide.})


8. prizor.

*Gornik*, *Kremzar*.

*Kremzar.* Klanjam se blagorodje . . .

*Gornik.* Dober dan!

*Kremzar.* Prisel sem, blagorodje, da se razgovorim z Vami zaradi zelo
vazne in ob enem delikatne stvari.

*Gornik.* Prosim, sedite! --

*Kremzar* ({séde na levi}). Gotovo Vam je ze znano, kaksni zalostni casi
so napocili za nas ubogi narod. Nikjer pravega delovanja, nikjer
resnobe, nikjer nesebicnosti. Kamor se ozremo --

*Gornik.* Oprostite, gospod profesor, -- ali jaz Vas zagotavljam, da
nisem zakrivil tega. Popolnoma nedolzen sem v teh stvaréh.

*Kremzar.* Ne . . ne . . ne . . blagorodje, kako pridete do tega, da bi
Vas dolzil? Cisto narobe. Samo Vi ste nasa nada, Vi ste takorekoc edini
steber, na katerega se naslanja nase polrazpalo poslopje . . . Dovolite,
prosim, da govorim zaupno in povsem odkritosrcno. Nekoliko sem Vam bil
ze namignil v svojem pismu, -- samo nekoliko, zakaj delati se mora
oprezno . . oprezno . . oprezno . .

*Gornik* ({raztresen, zlovoljen}). Dà, dà . . oprezno . .

*Kremzar.* Vi ste torej popolnoma mojih nazorov; to me neskoncno veseli.
Ni lepsega kot ce se ljudje strinjajo med seboj. Ali da govoriva o
stvari sami. Doktor Grozd --

*Gornik.* O njem ste ze govorili . . .

*Kremzar.* Dà . . doktor Grozd je prava kazen bozja za nas narod! Kaksen
sebicnez! -- Ali mislite, da mu je res kaj sveto, -- narodov blagor na
priliko? ({Zanicljivo.}) Ah! -- On misli samo nase, na svoj trebuh, na
svoj nos.

*Gornik.* Mislite! Torej je zelo malovreden clovek.

*Kremzar.* Nenavadno! -- In doktor Gruden -- tudi on je takorekoc siba
bozja za narod. To je potuhnjenec, plazi se okoli in polni svoj zep. Za
gnilo hrusko bi prodal ves narod in njegov blagor . . In da pogledamo
dalje, -- kaksni ljudje so to? Sami potepuhi, vsi do zadnjega. Kricé in
se pehajo in se preganjajo, toda kurijo le zategadelj, da se grejejo
sami . . . Lahko si mislite, kakó je v takem casu postenemu cloveku pri
srcu. Kaj bo z narodom, prasam Vas?

*Gornik.* Jaz ne vem . . . res ne . . .

*Kremzar.* Vidite! -- Moj nacrt je tak . . . ali pred vsem: tajno, tiho,
polahko! Samo ne nobenega trusca! . . . Zdruzijo naj se vsi zmerni,
trezni, resnicnorodoljubni elementi -- z Vami na celu . . .

*Gornik.* Ah ne . . . ne . . . ne! . . . Jaz, oprostite, nisem bil se
nikoli na celu, ne maram tega . . .

*Kremzar.* Gotovo, gotovo, razumem Vas. Ne javno seveda, -- Vi stojite
zad, mocna opora, nas steber, takorekoc podlaga vsemu . . .

*Gornik.* Kaj niste Vi prijatelj Grozdov?

*Kremzar.* Seveda sem njegov prijatelj, -- in Grudnov tudi. Zakaj bi ne
bil njihov prijatelj? -- Toda . . .

*Gornik* ({osorno}). Kaj hocete od mene? Kratko!

*Kremzar* ({vstane}). Blagorodje?

*Gornik.* Kaj hocete od mene? . . . ({Se okrene.}) Peter! ({Sluga
vstopi.}) Ali si ze pospravil kovcege?

*Sluga.* Ne se.

*Gornik.* Pospravi jih! ({Sluga odide, sreca med vrati Scuko in
Kadivca.})


9. prizor.

*Prejsnja*, *Scuka*, *Kadivec*.

*Kadivec.* Dober dan! -- Nobenih obsirnih besed! Pomenimo se kar na
kratko in brez ovinkov . . .

*Gornik* ({zacuden}). O cem, gospod Kadivec?

*Kadivec.* Ali nimate nobene samotne sobe?

*Kremzar.* Blagorodje --

*Gornik* ({Kremzarju}). Nic, nic, gospod profesor, le nikar o teh
stvareh, jaz sem nedolzen nad njimi.

*Kremzar* ({slovesno, odhaja}). Dandanasnji na svetu ni vec nesebicnih
ljudi, ki bi hoteli zastaviti svoje moci in svojo skrb za narodov
blagor. Jaz si umijem roké.

*Gornik* ({razjarjen}). Ali jaz, gospod profesor -- ({Kremzar se pokloni
in odide.})


10. prizor.

*Gornik*, *Scuka*, *Kadivec*.

*Gornik* ({zamahne z roko za Kremzarjem}). Nikoli se nisem bil
razjarjen, ali casi so se cisto spremenili . . . Vidva sta postena
cloveka, sédita prosim! . . .

*Kadivec.* Nisva postena cloveka in torej ne sedeva . . . Prosim,
poslusajte natanko, kaj Vam zdajle povem: Vi, gospod Gornik, ste cisto
navaden slepar!

*Scuka.* Kaj Ti pride na misel, kaj mi nisi obljubil --?

*Kadivec.* Neumnost! -- Ali veste, kaj sledí iz tega?

*Gornik.* Prav nic ne vem.

*Kadivec.* Vi ne veste? ({Razjarjen.}) Ali Vam nisem rekel, da se lotite
Grudnovke in da pustite druge ljudi pri miru?! Grudnovka je Vasa zenska,
vanjo se zaljubite! Zakaj se ne zaljubite vanjo?

*Gornik* ({jako zacuden}). Ali, prosim Vas --

*Scuka.* Kadivec!

*Kadivec.* Prav nic! Nobenih prigovorov! -- Ali ste slisali kaj sem Vam
rekel? Slepar! Stvari so torej jasne, -- jaz ali Vi. -- Dovolj! Z Bogom!
({Odide.})


11. prizor.

*Gornik*, *Scuka*.

*Gornik* ({za Kadivcem, pred vrati}). Vi! . . . Sakrament! . . .

*Scuka* ({sede mirno}). Pustite ga; njegova zunanjost je malo cudna . . .
Ali niste sinoci pri Grozdovih nekaj govorili zaradi tiste punce,
Matilde? To ga je razjarilo. On je namrec vanjo zaljubljen.

*Gornik* ({ljut}). Ali kaj morem jaz -- --? Nikoli nisem nic govoril, z
nikomur, o nobeni punci! Kaj me briga, ce je on zaljubljen! ({Sede,
resignirano.}) Ah, sam Bog vedi, kaksna je moja usoda! . . .

*Scuka.* Tem bolje, ce niste govorili. Kadivec bi se namrec rad streljal
z Vami.

*Gornik.* Streljal? ({Vstane.}) Peter! ({Sluga vstopi.}) -- Pospravi
kovcege! -- ({Sluga odide.})

*Scuka.* Gospod Gornik, ne jezite se, ali svetoval bi Vam cisto prijazno
-- nekaj pametnega.

*Gornik.* Kaj mi svetujete?

*Scuka.* Pojdite odtod, -- skrijte se v varen kraj, kjer ni ljudi, --
ali ce hocete ljudi, pojdite dalec, kolikor mogoce dalec.

*Gornik.* Vi tudi niste zadovoljni?

*Scuka.* Meni je hudo in tezko . . . Vi ste tuj clovek . . . videl sem
Vas komaj parkrat in samó postrani. Ali ugajate mi, ker kazete odkrito,
da skrbite samo zase in da samo zase zivite. Meni je zelo tezko.

*Gornik.* Res, ce se premisli, je zivljenje dandanes zalostno in
dolgocasno . . .

*Scuka.* Dolgocasno nazadnje ni; prevec je zlobe in neumnosti na svetu,
da bi moglo biti dolgocasno . . . Ti ljudje, ki jih vidite tod okoli,
niso najhujsi. Delajo zase, skrbijo zase, fraze so jim samo potrebno
orodje, in zdi se jim celo, da je to orodje posteno. Ne zaradi teh
ljudi, ki mislijo, da so narod, in ki se vedejo tako neizmerno smesno . .
ne, -- zaradi teh ljudi bi cloveku ne bilo hudó. Kolikor skodujejo,
skodujejo vecji del drug drugemu. Ali v senci teh ljudí, pod njih siroko
razprostrtim plascem se godé zalostne stvarí. Tisti misticni narod, ki
govore o njem, in ki ga nihce ne pozna, lezi na tleh ze od zdavnaj, in
na bolnem telesu glojejo crni hrosci.

*Gornik.* Crni hrosci?

*Scuka.* Crni hrosci. Ne pomaga nic, izglodali ga bodo. Nikogar ni, da
bi jih prepodil odkrito in predrzno. Bolezen je ze zelo nevarna . . .
Ali pojdete od tod? Tudi jaz bi sel rad.

*Gornik.* Pojdite.

*Scuka.* Ali je nekaj cudnega. Ce bi prestopil samo prag te zaduhle
hise, takoj bi se vrnil . . . Zadnje dni me je obsla nenavadna
melanholija. Sprevidel sem namrec, da nisem nic boljsi od drugih, da se
lazem, kakor drugi.

*Gornik.* Ni nic skode. Lagati je treba; to je vendar . . . zivljenje.

*Scuka.* No, jaz sem tega zivljenja sit. ({Vstane.}) Rad bi napravil
cisto poseben korak, moja noga je pripravljena. Toda glejte, -- ne grè.
Treba je, da me kdo sune, samó nekoliko sune, samó na lahko, in potem bi
slo.

*Gornik.* Ne storite tega.

*Scuka.* Kaj mislite?

*Gornik.* Zivite pri miru! Vi ste izmed tistih, ki zivé jako hitro in se
obesijo, ce ugledajo slucajno kako vrv.

*Scuka.* Torej je tako usojeno . . . Ali naj bo usojeno: -- predno se
stvar izpolni, recem Vam, predno se stvar izpolni! ({Vstane,
razburjen.}) V vsakem cloveku je nekaj cloveka, resnicno! In kedar se ta
clovek vzbudi --! To boste gledali. Kadar se vzbudi v hlapcih gospod, v
suznjih kralj! Dragi moj, kadar ne bo vec »naroda«; kadar bodo samó
ljudjé, samí svoji, predrzni in ponosni; . . . _kralji v cunjah_! Takrat
ne bo vec tega naroda, ki caplja na razlicnih uzdah, ki je na prodaj za
gros, za usluzen smehljaj! . . . --

*Gornik.* Gospod Scuka, zakaj se vznemirjate? . . .

*Scuka.* Ker mislim, da je cas prisel. Dobro bi bilo, da bi bili ljudje
malo bolj vznemirjeni. Mirna voda smrdi. -- ({Po kratkem odmoru,
nenadno.}) Ali pojdete od tod? . . .

*Gornik.* Seveda pojdem. Ce Vam je drago, spremlajte me. Jaz imam rad
kratkocasno druzbo.

*Scuka.* Ne morem. Takó bi ne dobil priloznosti, da se obesim. ({Sluga
vstopi.})

*Sluga.* Gospá Grudnova. ({Odide.})

*Gornik* ({prestrasen}). Gospod Scuka, ostanite!

*Scuka* ({smehljaje}). Ah! -- In takó pojdete od tod?

*Gornik.* Neumnost! Ostanite! Prosim Vas!


12. prizor.

*Prejsnja*, *Grudnovka*.

*Grudnovka.* Tezka mi je bila pot, verjemite, -- ali bila je potrebna.

*Scuka.* Oprostite, gospod Gornik.

*Gornik* ({vznemirjen}). Ne hodite, prosim, -- rad bi govoril z Vami . . .
V to sobo prosim.

*Scuka.* Kakor izvolite . . . Klanjam se milostiva.

*Grudnovka.* Z Bogom, gospod Scuka! -- -- ({Scuka odide v sobo na levi.})


13. prizor.

*Gornik*, *Grudnovka*.

*Gornik* ({precej hladno in tiho, v zadregi}). Sédite, milostiva!

*Grudnovka.* Gospod Gornik, ali ni bil moj moz pri Vas?

*Gornik.* Da, da . . . To se pravi . . . no povedal ni nic posebnega.

*Grudnovka.* Nic posebnega. In kaj ste mu Vi nato odgovorili?

*Gornik.* Milostiva?

*Grudnovka.* On je bil pri Vas in takó ste videli, kar sem Vam hotela
povedati in cesar Vam nisem povedala. Ali niste videli nicesar?

*Gornik.* Jaz . . . da govorim naravnost . . . ali ne izvolite sésti,
milostiva?

*Grudnovka.* Torej niste videli nicesar in . . . ({po kratkem odmoru in
afektirano otozno}) morda je prav takó. ({Zivahno, mocneje.}) Dà, prav
je takó, prav je, da niste videli in da niste razumeli. ({S posebnim
humorjem.}) Kaj ste napravili, kar ste tukaj! Cas je, gospod Gornik, da
koncate te stvarí . . .

*Gornik.* O, dà, milostiva, na vsak nacin; se danes sem se namenil --

*Grudnovka.* Torej ste uvideli sami, da niste prinesli srece . . . Res,
gospod Gornik, Vi niste prinesli srece. Storite karkoli, z veseljem se
Vas ne bodo spominjali . . .

*Gornik.* No, to nic ne dé.

*Grudnovka.* Gotovo ne . . . Ali kar je glavno, -- pozabite na tisto
uro! To sem Vam hotela povedati in zato sem prisla k Vam . . . Pozabite
na tisto uro! Ker je bil moj moz pri Vas, lahko cutite, zakaj Vas prosim
tega . . . . Takrat je bil mrak . . .

*Gornik* ({nekoliko vznemirjen}). Dà . . . takrat je bil mrak . . .

*Grudnovka.* In roze so bile na mizi . . . Moj moz je bil pri Vas in
zato lahko cutite, zakaj ne smejo biti roze na mizi . . . Ali potujete
dalec?

*Gornik.* Dalec . . . kamorkoli . . .

*Grudnovka.* Glejte, Vi ste srecen clovek . . . Kdor je tako ustvarjen,
diha lahko ta zaduhli zrak; ali zame je pretezák . . . samó casih, kedar
je mrak in kedar so roze na mizi -- --

*Gornik* ({blizu nje}). Takrat Vam je dolgcas?

*Grudnovka.* Dà, takrat mi je dolgcas, in to lahko cutite, ce se
spominjate, da je bil moj moz pri Vas. Zdi se mi namrec casih, da bi
tega ne bilo treba, -- da bi lahko tudi v mojih sobah cvetelo vse polno
roz . . . Ali tega ne bo nikoli . . . zdaj nikoli vec . . .

*Gornik.* Lahko bi bilo . . . v Vasih sobah vse polno roz . . .

*Grudnovka.* Zdaj nikoli vec . . . Samo ena sama lepa minuta je bila, in
komaj porojena, je ze padla v blato . . . A to cutite sami, ce se
spominjate, da je bil moj moz pri Vas . . .

*Gornik* ({nizje k nji, razburjen}). Milostiva! . . .

*Grudnovka.* Ali pojdete v juzne kraje?

*Gornik.* Dà . . . mogoce . . . jaz pojdem kamorkoli . . . Kamor
zelite . . .

*Grudnovka.* Tam je nebo visoko in zrak je cistejsi. ({Vstane.}) Nic
drugega. Pozabíte torej na tisto minuto in pozabíte, da se je omazalo,
kar je bilo na nji. Dajte mi v slovó kozarec vodé . . .

*Gornik* ({vzame z mize kozarec vode, ga ji hoce dati, ali kozarec mu
pade iz rok; razburjen jo hoce objeti}). Jaz ostanem . . . ostani! . . .

*Grudnovka* ({se mu smehljaje izvije}). Zdaj ni mrakú . . . in tukaj ni
roz . . . Ali lahko bi bilo vsega, zató ostanite!

*Gornik* ({vznemirjen, k durim na levi}). Scuka! Scuka!

*Grudnovka* ({zacudena}). Gospod Gornik?


14. prizor.

*Prejsnja*, *Scuka*; pozneje *Grozd*, *sluga*.

*Scuka.* Ali ste me klicali?

*Gornik* ({slugi}). Pospravi kovcege, Peter!

*Sluga.* Takoj! -- Doktor Grozd!

*Grozd* ({zelo veselo}). Dober dan, gospod Gornik . . Ah . . klanjam se,
milostiva . . .

*Grudnovka.* Z Bogom, gospod Gornik.

*Gornik.* Klanjam se! ({Grudnovka odide.})


15. prizor.

*Gornik*, *Grozd*, *Scuka*.

*Grozd.* Lepo druzbo ste imeli.

*Gornik.* Dà, dà, dà . . . Oprostite, da se malo poskropim; vroce mi je
. . . ({Odide.})

*Grozd.* To je satan! Kdo bi si mislil? Naravnost k njemu pride. Ali je
prepozno, dusica, prepozno . . .

*Scuka.* Res, prepozno je . . . zdaj je ze vse skupaj prepozno . . .

*Grozd.* Nase mreze so bile solidnejse. ({Gornik se vrne; Grozd vzame
papir iz zepa.}) Ali ste citali? Kaksni komedijanti! Gruden tega ni
pisal . . rajsi njegova zena. In s tako gnilo vádo lovijo svoje
piskurje! Mi jim bomo zapeli! Mi jih bomo navrtali z drugacnim svedrom
. . . Kaj mislite, gospod Gornik? Zdaj prihajajo nasi dnevi! In Vi,
Scuka, pripravite se brz na odgovor! Ta »poziv na narod« se mora
osmesiti, raztrgati . . . Vi znate take recí. Brez pardona, kar z
gnojnico po njih, da bodo smrdeli sto klafter naokoli . . .

*Gornik.* Kaj mislite res nadaljevati to rec?

*Grozd.* No, prosim Vas, kakó pa naj jo zdaj pustim pri miru? In, ko bi
mogel, ne bi hotel. Ne, ne, -- ravno zdaj se cutim zdravega in
imenitnega, kot se nikoli. Sele, kadar vidi nasprotnika, spozna clovek,
da je mocán. Kaj so mislili? V svoji neumnosti so zakopitali po meni, pa
naj kopitajo brez nehanja, razkopítnili me ne bodo . . . Ali imate vina,
gospod Gornik?

*Gornik* ({med vrati}). Peter! -- Prinesi vina!

*Grozd.* Za ta cas prevzamem gnojnico jaz sam. Nekaj lepega je v
psovanju in zabavljanju. Ali ne v tihem, mezikajocem, kakor je Vasa
navada, Scuka. Vi se smehljate, kakor bi hoteli reci: »To Vam je tepec,
to vam je kujón!« -- toda ne recete! No, treba je reci, -- zakaj prvi
pogoj postenemu zabavljanju je jasnost . . . . ({Sluga prinese
steklenico, Gornik natoci.}) Bog Vas zivi, gospod Gornik, stari
prijatelj! Vi ste nasa opora in nase upanje v tem krasnem boju . . .

*Gornik.* A za kaksne reci, oprostite -- --?

*Grozd.* Za narodov blagor seveda . . .

*Scuka.* Pridrzimo besede, ki so v navadi.

*Grozd.* Takó je. -- Jutri spustimo med ljudi proklamacijo. Ali nic
medlega in slabotnega. Kdor govori, naj govori glasno in razlocno.
({Scuki.}) Poiscite tisti stari program ter ga pogrejte. V programih je
nekaj slovesnega in slovesnost deluje na ljudi. ({Scuka vstane.})

*Gornik* ({Scuki}). Ali boste pisali to proklamacijo . . .

*Scuka.* Seveda bom pisal . . . proklamacijo . . .

*Grozd.* Torej tisti stari program!

*Gornik.* Na svidenje, gospod Scuka! ({Scuka odide.})


16. prizor.

*Gornik*, *Grozd*.

*Grozd.* Poklical sem k Vam za danes nekaj uglednih moz, da se
pogovorimo resno in natanko o nadaljnem postopanju in o cvrstejsi
organizaciji --

*Gornik.* Ali jaz, oprostite --

*Grozd.* Nobenih prigovorov, gospod Gornik. Jaz poznam Vase srce, vem,
da ne marate skandalov . . . Ali v skandale se Vam ni treba vtikati,
poskrbimo jih samí. Vi ste takorekoc nas scit. Udarci bodo leteli seveda
tudi na Vas, ali ne ozirajte se nanje. Saj ste optimist: -- in nazadnje
je res celó v klofutah nekaj prijateljskega in blagohotnega. Samó
razumeti jih je treba. -- Tudi jaz sem optimist. ({Pije.})

*Gornik.* Dovolite mi, gospod doktor --

*Grozd.* Posebno zadnje case. Dajte mi roko gospod Gornik . . . Ta boj
me je neizmerno popomladil. To je zivljenje, ki ga je vredno ziveti. In
vse, kar se je zgodilo, je Vasa zasluga, dajte, da Vas zahvalim iz dna
srca.

*Gornik.* Gospod doktor --

*Grozd.* Samó zaradi Vas se je zgodilo, kar se je zgodilo. In prav je,
da se je zgodilo. ({Pije.}) Bog Vas zivi, gospod Gornik! Kako so Vas
zalezovali od prvega trenotka! Vi niti vedeli niste, v kaksni nevarnosti
ste ziveli. Povsod so Vam bili za petami . . . Ali moja roka, moja roka,
gospod Gornik, je cvrsta. Toda ne mislite, da sem spekuliral na Vase
bogastvo, na Vas vpliv v tistih visokih krogih. Morda mimogredé! Ko bi
se nihce ne pulil za Vas, bi Vas bil pustil najbrz tudi jaz pri miru.
Takó pa je bila stvar drugacna.

*Gornik.* Povedati Vam moram, gospod doktor --

*Grozd.* Jaz vem, kaj nameravate. In, -- dajte mi rokó se enkrat, --
meni je veselo pri srcu. Sam vrag vedi, kako je bilo, -- a slutil sem v
tistem hipu, ko sem Vas prvikrat ugledal, da se mi je odprla steza
navzgor. Trden sem sicer dovolj, da bi lezel sam po tej poti, in morda
bi kam prilezel; a vendar je boljse, ce ima clovek pripravno palico.
Zakaj bi se trudil, ce gre brez truda? In glejte, -- zategadelj mi je
tako zelo prijetno, da stopiva v intimno razmerje in v sorodstvo. Tega
si skoro nisem upal zeleti, prislo je samó ob sebi.

*Gornik* ({prestrasen}). Jaz nisem nikoli namignil --

*Grozd* ({pije.}) In zdaj sem mocan, tako mocan, da bi mi bilo dolgcas
brez bojev. Moje zile so do vrha polne krví . . . Krasno je, ce ima
clovek sovraznike . . .

*Gornik* ({vstane, neodlocno}). Povem Vam odkrito, ce tudi mi je tezkó --


17. prizor.

*Prejsnja*, *Kremzar*, *Mrmolja*, *dvoje obc. svetnikov*.

*Grozd.* Dobrodosli prijatelji, le sédite. Takoj pricnemo s stvarjo. Kaj
mislite, gospod Gornik? Najprvo zaradi proklamacije . . . Gospod Gornik,
povedati nam morate svoje mnenje gledé glavnih potez nasega programa.
Brez Vas ne storimo odslej nicesar . . . Pozabil sem Vam povedati, da
ste bili vceraj izvoljeni predsednikom centralnega odbora --

*Gornik.* Jaz?! . . . Oprostite --

*Grozd.* Ne bojte se, ne bo Vam treba nic delati. Vi imate napacne pojme
o takih predsedstvih.


18. prizor.

*Prejsnji*, *Scuka*.

*Scuka.* Program se je izgubil.

*Kremzar*, *Mrmolja*. Izgubil? -- Kaksen program?

*Grozd.* Nic ne dé, programov je veliko, -- ta ali oni, je naposled
vseeno. Treba je samó, da so besede dolge in lepe.

*Kremzar.* Posebno je treba naglasati zmernost, dostojnost, postenost.

*Grozd.* Ne blédite, kaj Vam bo dostojnost in postenost v danasnjih
casih?

*Kremzar* ({obc. svetniku}). Ali ga slisite?

*1. obc. svetnik.* Seveda, -- kaj bo njemu postenost?

*2. obc. svetnik.* Treba je, gospôda, da se v teh tezavnih casih, ko je
v nevarnosti narod in njegov blagor, zdruzijo vsi dobro misleci elementi
v krepko falango. V prvi vrsti nam je treba znacajnosti . . . Izginejo
naj vse osebne teznje, vse intrige --

*Grozd.* Kaj bi o tem -- saj smo sami! Pustimo znacajnost, kjer je, in
govorimo o pametnih stvaréh!

*Kremzar.* Jaz mislim, da je govoril gospod svetnik zelo pametno.
({Gorniku, zaupno.}) Oprostite, gospod Gornik, -- takrat me je nekaj
premotilo, Bog sam vedi -- hipoma mi je seglo v glavo nekaj neumnega. Ne
hudujte se, prosim! . . .

*Gornik.* O nikakor ne, potolazite se, prosim . . .

*Grozd.* Vse tiste dostojnosti, znacajnosti in tako dalje nam ne
koristijo nic. Govorimo jasno: -- treba nam je denarja. Za drugo bom
skrbel sam. Posebno Vi, gospod profesor, se ne delajte idealnega; -- kaj
mislite, da Vas ne poznam?

*Kremzar.* Prosim, kaj mi morete ocitati?

*Grozd.* Nic pregresnega, -- toda cemu prihajate s frazami? Sploh Vam
recem vsem skupaj, ne lazite po prstih za mojim hrbtom. Ni ga rodila
mati, ki bi bil v stanu, da me prevrne. Zapomnite si to! -- In zdaj
dovolite, da Vam razlozim svoje nacrte, kar se tice nasega glasila,
agitacije in sploh nasega delovanja . . . ({Hipoma.}) Tudi Vi, Scuka, si
zapomnite, da ste moj sluga, moj hlapec in drugega nic! Jaz vem dobro,
da ste te dni zeló kolébali. Na Grudnovem pragu se se poznajo Vase
stopinje. Ali jaz tega ne trpim. Vi ste moja roka, del mojega telesa
. . . . Odvezal se mi je cevelj, gospod Scuka, -- sklonite se, ter
dokazite svojo udanost! . . . ({Scuka se skloni in zaveze Grozdu cevelj.})

*Gornik.* Gospod Scuka, jaz sem se ozrl v stran! . . .

*Scuka* ({vstane}). Ozrite se zopet k meni. ({Vzame kozarec v roko.})
Dovolite, da dvigam caso v tem slovesnem trenutku. Hrepenel sem dolgo in
zelo iskreno po majhni brci, po clovekoljubni klofuti. Zakaj clovek je
slab in brez brc bi ne bilo postenja in brez klofut bi ne bilo dobrih
del . . . Ocital Vam ne bom nicesar, oj vi ljudje castivredni. Kdo vé,
kaj je greh in kaj je cednost?! Ali v tem slovesnem trenotku, ko se
poslavljam od vas, mi je milo pri srcu. Pritegnite svoje pasove, in kdor
se ni povecerjal, naj opravi hitro. ({Grozdu.}) Opravite hitro in sezite
v roko svojim sovraznikom. Vaso polno mizo bodo zasedli tisti pozabljeni
hlapci, tisti zavrzenci in razcapanci. Raztrgajte svoje proklamacije,
otresite se skrbi za narod in njegov blagor! _Zakaj »naroda« ni vec!_ In
ni vec hlapcev, in ni vec zavrzencev . . . Milo mi je pri srcu, ko Vas
gledam pred sabo, tako smesne in majhne, polne skrbi za vseobce
blagostanje, in ce pomislim, da se poslavljam od Vas za zmirom, in da
Vas ostavljam brez varstva in brez pomoci. Spominjajte se name, ce tudi
z otoznimi obcutki, in kadar pride tisti veliki cas, pomislite, da je
moral priti . . . ({Izpije in odhaja.})

*Gornik.* Veselo sreco, gospod Scuka!

*Grozd* ({skrajno zacuden, grè za Scuko, obstane med vratmi}). Norec!
. . . . Zavezal mi je cevelj na levi nogi! . . . ({Obstane, zamisljen,
skoro preplasen.})




CETRTO DEJANJE

{Soba ista kakor v prvem dejanju.}


1. prizor.

*Katarina*, *Matilda* ({na desni}), *Kadivec* ({ob oknu. Govoré
polglasno}).

*Matilda.* Ali jaz vendar vem, da pojde, saj sem bila pri njem.

*Kadivec* ({vstane}). Ah! ona je bila pri njem! Na ta nacin je vse jasno.
Kaj bi govorili!? Milostiva, dovolite, da Vas ostavljam za zmirom -- --

*Matilda* ({glasno}). Jaz sem bila pri njem, da bi mu povedala -- --

*Katarina.* Pst! -- Papá spí! --

*Matilda.* Napósled, -- midva itak ne govoriva. Oprostite, gospod
Kadivec, nisem govorila z Vami!

*Kadivec.* Jaz tudi ne . . . ({Razjarjen.}) Sploh, -- kaj imate opraviti
z njim? Cemu ga nadlegujete; pustite ga pri miru in tudi on Vas bo
pustil pri miru. Jaz Vas poznam do nohtóv!

*Katarina.* Pst! -- Papá spí! --

*Kadivec.* Ah, papá . . .

*Matilda.* Kakor hocete . . . Jaz nisem rekla nicesar, -- cemu sploh to
prerékanje?

*Katarina.* Ali, saj je jasno. Gornik pojde; ce je povedal sam, da
pojde, torej pojde . . .

*Kadivec.* Zakaj se torej nece streljati?

*Katarina.* Ali saj vendar pojde . . . Papa ima cudne misli . . . Bog
vedi, kaj mu je prislo na pamet . . .

*Kadivec.* Nic neumnega ni prislo stricu na pamet. Jaz ne bom miren,
dokler tega sleparja ne spremim na kolodvor.

*Matilda.* Cemú pa bi bil slepar?

*Kadivec.* Ti seveda govoris zanj, nic cudnega. Toda oprostite,
gospodicna Matilda, nisem govoril z Vami . . .


2. prizor.

*Prejsnji*, *Siratka*.

*Siratka* ({med vrati}). Ali je gospod doktor --?

*Matilda* in *Kadivec*. Ne!

*Siratka.* Oprostite. ({Odide.})


3. prizor.

*Prejsnji*, brez *Siratke*.

*Katarina* ({vstane, proti durmi}). Zakaj pa ste ga takó -- --

*Kadivec.* Ah, to je neznosen clovek, -- literat! . . . ({Z drugim
glasom.}) Jaz Vam povem cisto odkrito, da bom tega sleparja, Gornika
namrec, ako hitro ne pojde odtod -- skratka, povem Vam, da imam velike
nacrte . . . Ce ne jaz, on tudi ne! Takó je ta rec! --

*Matilda.* No, da bi ravno tvoja volja --

*Kadivec* ({razjarjen}). In jaz pravim, -- moja volja, in ravno moja
volja. Tebi seveda ni do mene, -- ali to je vse eno.

*Matilda* ({glasno}). Tebi ni do mene -- ti si neznosen --

*Kadivec* ({blize}). Ah --

*Katarina.* Pst! Papá spí! --


4. prizor.

*Prejsnji*, *Grozd* ({iz svoje sobe v spalni suknji}).

*Grozd* ({govori ves cas nenavadno potrto}). Ali se ni bilo Gornika?

*Kadivec*, *Matilda*, *Katarina*. Ne se.

*Grozd* ({zehaje}). A-oh . . . Fran! --

*Kadivec.* Gospod doktor?

*Grozd* ({zacuden}). Gospod doktor?! ({Zamahne.}) Ti, Fran, dobro bi
bilo, da bi malo vec studiral. Potépas se okoli brez dela. In vrhutega
se mi zdi, da se ukvarjas z neumnostmi.

*Kadivec.* Pojdem studirat, -- takoj. . . ({Odide.})

*Grozd* ({gleda zacuden za Kadivcem}). Ah! . . ({Matildi.}) Kaksna si,
Matilda? Gostje pridejo.

*Matilda.* Takój stricek! ({Odide na desno spredaj.})


5. prizor.

*Grozd*, *Katarina*.

*Grozd* ({gleda zacuden za Matildo}). Ah! . . . ({Hodi gor in dol,
sede.}) Cudno je to zivljenje . . . Nikoli mi se ni bilo prislo na
misel, da bi spal popoldne, na vecer. Ali danes me je obsla posebna
utrujenost.

*Katarina.* Ali si bolan, Anton?

*Grozd.* Bolan? . . . Ne. Samo leglo mi je nekaj na prsa, na róke, na
nóge . . . Ali je bil kdo tukaj? . . .

*Katarina.* Siratka je prisel.

*Grozd.* Bog z njim. ({Po odmoru.}) Cudno je to zivljenje, cisto neumno
mi je pri srcu . . . Pomisli, kaj se mi je sanjalo, ravnokar, pred pol
ure. ({V ospredju, govori pocasi in zamisljeno, bolj zase.}) Plezal sem
visoko, visoko, zmirom visje; vsi drugi so bili globoko pod mano; tisoc
glav, same svetle plesaste glave -- ves slovenski narod. In jaz plezam.
Ali kaksna budalost, -- plezal sem na strm stolp, -- z rokami in nogami
. . . Ko priplezam gor -- pomisli! -- ko priplezam gor, zapazim, da sem v
sami srajci. Drzim se z desnico, a z levico se zakrivam, tiscim srajco k
sebi; -- no zmirom so se videle moje nage noge in sram me je bilo . . . .
Ozrem se dol, naskrivoma, cez desno ramo. Tam doli so se grozno
smejali, impertinentno so se smejali. In celó Gornik je bil med njimi,
-- in jaz, pomisli, v sami srajci! Takrat huskne, Bog ve odkod, nekaj
mrzlega krog mojih nog. Stresem se, pobrcam na lahko, huskne drugic, cez
stegna . . . . brrr . . . cez ledja, po hrbtu navzgor, po hrbtu navzdol
. . . Slo je hitro, kakor mis . . . Ali mis je rasla, stopicalo je po
meni z mrzlimi podplati, in podplati so bili vecji in vecji. To ni bila
vec mis, -- bilo je, -- vrag vedi, kaj je bilo! . . . Primem z levo
roko, zagrabim, vlecem . . . toda pomisli, takrat se mi hipoma izvíje!
Ali je bila to mis? Ni bila mis, -- tisti blazni Scuka je bil! In me
gleda z velikimi ocmi in pravi: »Kaj pa delate tukaj gori, stricek?«
Gleda me naravnost v obraz in se smeje. »Kaj pa delate tukaj gori,
stricek?« -- pravi »saj Vi niste narod!« -- In me gleda in se smeje.
»Kako boste narod« -- pravi -- »ko ste v sami srajci!«

*Katarina.* Zakaj te to vznemirja?

*Grozd.* Leglo mi je na prsa . . . Ali ti nimas socutja z mano, v
najtezjih urah se ne brigas za moje skrbí . . . .

*Katarina.* Anton!

*Grozd.* Ti si mi bolj tuja od drugih . . .

*Katarina* ({zalostno}). Kdaj si mi dovolil, Anton, da bi skrbela zate? --

*Grozd.* Napravi mi gorkega vina. -- Obsla me je malodusnost, mraz me je
obsel. ({Katarina odide.})


6. prizor.

*Grozd.*

*Grozd.* Kako se je to cudno spremenilo; cez noc se je spremenilo! . . . .
Scuka mi je zavezal cevelj na levi nogi, -- takrat me je zazeblo, in
zdaj me zebe . . . Kaj sem mu storil? Kar padlo je vse iz mojih rok, sam
Bog ve, zakaj, sam Bog ve, kedaj . . . Gledam, -- ali moje oci so cisto
drugacne, vse je nejasno, in polno strahov je, kjer jih ni bilo nikoli
. . . Zakaj mi je zavezal cevelj na levi nogi? . . .


7. prizor.

*Grozd*, *Klander*.

*Klander* ({usluzno}). Dober dan, gospod doktor!

*Grozd* ({zacuden}). Dober dan! . . . Cemu prihajate k meni, kaj niste
pri Grudnu?

*Klander.* Jaz? ({Zamahne.}) Ah, prosim Vas! . . Kakó to, da bi bil pri
Grudnu? Nikoli nisem bil pri Grudnu! Kaj mi je do njega?

*Grozd.* Hm! hm . . . Ali mislite, da niso dobre njegove sanse? Ali
mislite, da se izpodtika, da se podira?

*Klander.* No! -- Slepar naj bi se bil, saj smo vsi sleparji, -- ali naj
bi ne bil neroden . . .

*Grozd* ({séde, radoveden}). Pravite, da je neroden? Kakó pa se je
izpodtaknil?

*Klander.* Neroden je. Kaksna je bila njegova revolucija? Vstal je in
zakrical, ljudje so poslusali . . . a nato séde in pije svoje pivo, kot
da bi se nic ne bilo zgodilo . . . Blamiral se je . . . Kadar se kaksna
stvar zacne, se ostane pri stvari . . . Jaz se napósled nic ne zanimam
zanj . . Naj dela po svoji pameti!

*Grozd* ({vstane}). A kakó, razlozite mi -- -- Ta rec me nenavadno
zanima . . .

*Klander.* Ni nic, se ne da natanko razlagati; omagal je; kri se mu je
ohladila; prijel je ter izpustil . . .

*Grozd* ({zamisljen}). Hm . . . omagal je . . .

*Klander.* Nima tiste velike enerzije in spretnosti se celó ne . . . Ze
je drzal Gornika za komolec, pa se mu je izmuznil, na lepem se mu je
izvil iz rok . . . Vi ste vse drugacen moz . . .

*Grozd.* Jaz? . . . Mislite, da imam tisto veliko enerzijo? . . .

*Klander* ({smehljaje}). In spretnost . . . Prisel sem na tihem,
gospod doktor, nanagloma, da me ne prehité . . . Castitam Vam, gospod
doktor . . .

*Grozd* ({v zadregi, vznemirjen}). Hvala! . . . Toda dovolite --

*Klander.* Seveda, seveda . . . ali jaz nimam nobenih skritih misli . . .
Preprican sem, da boste rabili svoj vpliv samo v narodov blagor. Toda
spretno ste ribarili . . . Jako dobro ste ga zalotili . . No, Vasa
necakinja je lepo dekle, -- zakaj bi je ne vzel? To je povsem
razumljivo . . .

*Grozd.* Ah da . . . da, tako je torej . . . in Vi ste se zato pozurili
. . . ({Hipoma bolj energicno in dostojanstveno.}) Jaz nisem nic
ribaril, gospod Klander. To je prislo, kakor pride med mladimi ljudmi.
Vi ste ze od nekdaj navajeni tistih posebnih izrazov . . Hvala za
castitke, gospod Klander. --

*Klander* ({ponizneje}). Nisem Vas mislil zaliti, gospod doktor! Govoril
sem iskreno, kakor s starim prijateljem . . . Ali zagotavljam Vas: z
Grudnom nisem imel nikoli nic opraviti. Niti brigal se nisem zanj . . .

*Grozd.* Dobro, -- nic Vam nisem ocital . . . In ljudjé govoré zelo o
tej stvari?

*Klander.* O kateri stvari, gospod doktor?

*Grozd.* No . . . o Gornikovi zenitvi . . .

*Klander.* Govoré tako na tihem . . . zasumelo je po mestu . . .

*Grozd.* Dobro, dobro . . . ({Hodi po sobi.}) Hvala, gospod Klander . . .

*Klander.* Oprostite, gospod doktor, da sem Vas vznemirjal, in bodite
uverjeni, da je moja udanost trdna in iskrena.

*Grozd.* Dobro, dobro . . . Z Bogom, gospod Klander. -- ({Klander
odide.})


8. prizor.

*Grozd.*

*Grozd.* Taka je torej ta rec! Takrat se mi je zgodilo, kakor nikoli v
zivljenju. Misel mi je padla iz neba, -- cisto nepricakovano in brez
povoda, -- in nisem se je otresel . . . Zakaj bi se moralo to zgoditi?
Kakó sem prisel do tega, da se ozeni Gornik z Matildo? -- Cisto na
lepem, najmanjsega znamenja ni bilo . . . No, zakaj bi se ne ozenil z
njo? Kaj ga ovira? -- Slovesen trenotek je bil, ko mi je padla tista
misel iz nebá . . . Tukaj so vrata, tukaj je pot . . . Stvar je cisto
jasna in ne more biti drugacna . . . . ({Séde.}) Bog, jaz sem slab in
bolan . . . Kaksni cudni dvomi . . . Kaksna premisljevanja! . . . Ob tej
uri, ko ga pricakujemo, da pride v fraku in v belih rokavicah . . . O
Bog, -- zakaj mi je zavezal cevelj na levi nogi? ({Vstane, pri durih na
desni.}) Matilda!


9. prizor.

*Grozd*, *Matilda*.

*Grozd.* Napocil je slovesen dan. Ali si pripravljena?

*Matilda* ({se med vrati}). Na kaksno stvar, stricek?

*Grozd.* Danes se bo dopolnila tvoja usoda, Matilda! -- Sédi. -- Ali si
ze kdaj premisljevala o svojem zivljenju, o prihodnosti, o nalogah, ki
te cakajo? --

*Matilda* ({bojece}). Nikoli, stricek.

*Grozd.* To ni bilo lepó od tebe, zakaj cakajo te velike naloge.
Zivljenje, kakorsno si zivela doslej, je bilo zelo otrocje in povrsno.
Clovek ni na svetu samó, da zivi. -- Ali si mislila kdaj na mozitev?

*Matilda.* Dà, stricek.

*Grozd.* Ah, glej . . . Kedaj si mislila nanjo, na kaksen nacin?

*Matilda.* Samó tako, stricek . . . splosno . . .

*Grozd.* Hm! . . . Da govoriva o stvari. -- ({Hladno in odlocno.}) Danes
pride Gornik, -- pride namrec tebe snubit . . . ({Hipoma se necesa
domisli, zase, neodlocno.}) To se pravi . . . vrag vedi . . . ali meni
je slabo, zares slabo. Zakaj mi je zavezal cevelj na levi nogi! . . .
({Zamahne, -- trdo.}) Pride te snubit, na vsak nacin, nic drugega. In ti
mu bos odgovorila tole: »Dragi gospod Gornik, pocastili ste me nenavadno
in tako Vam torej s posebno radostjo« -- -- ah, neumnost! Odgovori mu,
kar mu hoces, ali dostojno, pametno, meni na veselje! . . .

*Matilda.* Ali stricek, on je tako neizmerno smesen.

*Grozd.* Gotovo. Ko bi ne bil smesen, bi te ne snubil . . . Jaz sem
napravil to rec z veliko skrbjo, kot tvoj drugi oce in varuh. Upam, da
si mi hvalezna, kakor se spodobi . . . Nocoj torej te zasnubi, -- jutri
pride potem v fraku in rokavicah. Hm . . . jutri . . . to je vsekakor
malo cudno . . . Vrag vedi, kaj mi je leglo na prsa . . .

*Matilda.* Ali Vam je slabo, stricek?

*Grozd.* Kdo je govoril o tem? -- In kadar te povprasa o tistih recéh,
ne povési oci; to je starinsko . . . Hm . . . cudno je kljub temu . . .
({Odhaja.})

*Matilda.* Jaz Vam recem, stricek, prosim, nikar se ne hudujte --
({Grozd odide.})


10. prizor.

*Matilda*, *Kadivec* ({od leve iz sobe}).

*Matilda.* No zdaj si slisal.

*Kadivec* ({séde obupen}). Kaj je storiti?!

*Matilda* ({smejé}). Ali, saj pojde! -- Cisto nic se ne bo zgodilo . . .
Fran, ti si tako vznemirjen . . . in take malenkosti te vznemirjajo . . .

*Kadivec.* To niso malenkosti . . . Toda resnicno, Matilda, jaz sem zeló
nedostojen. ({Gre k nji, iskreno in prisrcno.}) Matilda, ti dusica, to
res niso malenkosti . . . Nic se ne bo zgodilo . . . Gotovo, zgodilo se
ne bo nic. Toda glej, Matilda, ti dusica moja: -- kolikor jih poznam, --
edino tvoje srce je posteno, dobro, neomadezevano . . . In kadar kdo
samó pomisli, kadar samó pomisli, da bi ranil tvoje cisto srce in da bi
ga omazal, je moje srce v resnici ze ranjeno. Ce kdo samó pomisli, da bi
se te dotaknil, -- jaz cutim, kot da bi se te bil dotaknil ze v resnici
. . . Dokler te ne objamem z obema rokama, trdno in tesno, z obema
mocnima rokama, -- bo moje srce nemirno in bal se bom zate. Jaz se
bojim, Matilda, ce se ozirajo ze na tvojo senco . . . Zakaj, Matilda,
dusica, ti ne ves, kakó te ljubim . . .

*Matilda.* Fran! . . . Saj me lahko poljubis, Fran! . . .

*Kadivec.* Ti! . . ({Jo poljubi.})

*Matilda.* A zdaj --

*Kadivec.* Zdaj je samó treba, da ta clovek izgine. Prej ne bo miru . . .
Ce le prag prestopi s svojimi nerodnimi nogami, ze je vse v neredu.
Treba je, da takoj izgine . . .

*Matilda.* Danes pride snubit.

*Kadivec.* Kaj mu bos odgovorila?

*Matilda* ({smejé}). Kaj mu bom odgovorila, Fran? .

*Kadivec.* Ah, dà, oprosti mi, Matilda . . .

*Matilda.* Kadar pride, prisloni malo vrata in . .

*Kadivec.* Ali prosim te, Matilda, kaj mislis o meni?

*Matilda.* Kaj nisi poslusal ravnokar?

*Kadivec.* Seveda sem poslusal, ali to je bilo cisto kaj drugega.
Poslusal sem le takó . . . . slucajno . . .

*Matilda.* Ker si bil ravno pri durih . . .


11. prizor.

*Prejsnja*, *Siratka*.

*Siratka.* Ali je gospod doktor doma?

*Matilda.* Dà, takoj. ({Proti Grozdovi sobi.}) Stricek! Gospod Siratka!

*Siratka.* Na zdravje, gospod Kadivec!

*Kadivec.* Z Bogom! ({Odide na levo.})

*Grozd* ({znotraj}). Samó trenotek!

*Matilda.* Z Bogom, gospod Siratka! ({Za Kadivcem.})


12. prizor.

*Siratka*, pozneje *Grozd*.

*Siratka* ({gleda za obema}). Hm . . . Gornik bi bil lahko ljubosumen . . .

*Grozd* ({iz svoje sobe, oblecen in obut}). Dober dan, Siratka. Ali ste
se me spomnili?

*Siratka.* Gospod doktor, kedaj sem pozabil na Vas?

*Grozd.* Saj ste se najbolj izmed vseh drzali za Grudnov frak.

*Siratka.* Jaz? Nikakor ne. Jaz sem samo gledal, studiral.

*Grozd.* Vi literati uganjate torej nedostojnosti samó zaradi studij?

*Siratka.* Samo zaradi studij. --

*Grozd.* Srecni ljudje: kdo Vas more krizati? -- Pa ste spustili Grudnov
frak, je slabo sit?

*Siratka.* Zeló slabo; ze se mu je odtrgal . . . Takoj prvo uro sem
vedel, kakó se bo zgodilo. Gruden je premalo odlocen, premalo pretkàn.
Za majhne intrige je zeló sposoben, ali ce se loti kaj velikega, ne
opravi nic, -- bas ker je majhen in malenkosten . . .

*Grozd.* Takó ga torej sodite, -- po svojih studijah. A zdaj, ko ste
dovrsili svoje studije, -- kakó bo z njegovim listom?

*Siratka.* Z njegovim listom? Nimam nic opraviti z njegovim listom.

*Grozd.* Ah, to je imenitno, kako ga zatajujete. Mal vetrec je zapihal,
in siromak stoji sam. Vréden je socutja, boga mi . . .

*Siratka.* Zagotavljam Vas, da ni imel nikoli zvestih privrzencev; to je
bila samó epizoda brez pomena. Jaz na priliko --

*Grozd.* Vi ste samó studirali, da . . . A povejte mi, kaj Vas je tako
ostrasilo, zakaj ste pobegnili tako hitro, -- po komaj dovrsenih
studijah?

*Siratka.* To so bile razlicne zunanje okolnosti, ki so pricale jasno,
da Gruden ni ustvarjen za tako visoko nalogo, kakor si jo je stavil sam
in da ni vreden narodovega zaupanja v toliki meri -- -- --

*Grozd.* Dà, dà, -- in tako dalje. -- Prasal sem Vas, kaj je napótilo
ovce, da so ostavile pastirja?

*Siratka.* Pastir je bil preneumen, to je vse. -- Lahko bi bil spravil
Gornika pod svojo suknjo, ali bedaka je obsla ljubosumnost cisto na
lepem . . . Neverjetno! -- In pot je bila ze takó lepo posejana . . . Ce
bi bil pameten, bi ga Vi ne bili prehiteli . . .

*Grozd.* Ali glejte, jaz sem ga prehitel! Imenitno prehitel, -- ne?
({Gre v stran, zamisljen.}) Hm . . . Imenitno sem ga prehitel, seveda
. . . Glejte, takó se stvari spreminjajo . . . ({Smehljaje.}) Ali ste
mislili, da sem na tleh? Ali ste ze molili zadusnice? Hm? . . .

*Siratka* ({malodusno}). Ne, gospod doktor; . . . prosim Vas . . . jaz
nisem bil nikoli med Vasimi nasprotniki . . . .

*Grozd.* Samó studirali ste. -- Veste kaj, gospod Siratka, ostanite pri
meni. Scuka je namrec zblaznèl.

*Siratka.* Dà, gospod doktor, z veseljem. To, oprostite, je bil
pravzaprav povod --

*Grozd.* Ha, ha, ha . . . Vi ste res znacajen clovek; upam torej, da ste
dober zurnalist . . .

*Siratka.* Nisem mislil takó, . . . moje sveto prepricanje . . .

*Grozd.* Nà, nà . . .

*Siratka.* Ali kar se tice Scuke, -- je skoda tega cloveka. Kljub vsemu
socutju bo treba nastopiti odlocno proti njemu. Nikakor se ne sme
dovoliti, da bi taki nedostojni, samovoljni ljudje prodajali svoj strup
med narodom in rusili tiste svete ideale -- --

*Grozd.* Kaj ni bil Scuka Vas prijatelj?

*Siratka.* Dà, -- toda kadar gre za narodov blagor, neha vsako
prijateljstvo . . .


13. prizor.

*Prejsnja*, *Gornik*.

*Gornik.* Dober dan, gospod doktor -- --

*Grozd* ({veselo vznemirjen}). Ah, blagorodje, zelo ste me razveselili.
Prosim blagorodje. ({Ponudi mu stol.}) Pricakoval sem Vas nekako s
strahom . . . . Z Bogom, gospod Siratka, z Bogom! --

*Siratka.* Klanjam se, gospôda! ({Odide.})


14. prizor.

*Grozd*, *Gornik*.

*Gornik.* Prisel sem na Vas dom s posebnim opravkom. Ali bi ne mogel
govoriti z gospodicno Matildo?

*Grozd.* O, dà, dà . . . seveda, takoj, blagorodje . . Verjemite mi, ze
sem mislil, da je vse pri kraju. Zgodilo se je z mano nekaj cudnega . . .
Po tistem neumnem trenotku, ko mi je zavezal cevelj na levi nogi -- --

*Gornik.* Je bilo malo cudno, res . . .

*Grozd.* Dà, cudno je bilo; ko je zaprl vrata za seboj, je leglo náme,
. . . na prsa, na obraz . . . Takó so trenotki, sami ob sebi brezpomembni,
ki cloveka umorijo, a sam ne vé, kakó in zakaj . . . Od tedaj so moje
misli zelo plasne in zalostne. Glejte, skoro Vas ze nisem vec
pricakoval . . .

*Gornik* ({v zadregi}). Dà, dà . . in jaz bi tudi . . .

*Grozd.* Ali moj strah je bil neumen . . . Jaz nisem bojazljivec; v
svojem zivljenju se nisem bal nikogar. Bojim se samó, ce vidim kaj
novega. Kje naj primem? Kakó naj zgrabim? In v obrazu tistega blaznega
cloveka je bilo nekaj novega . . .

*Gornik.* Scuka ni blazen.

*Grozd.* Ne . . . ne zmirom. Casih je bil pameten in imel sem ga rad.
Mislim, da bi mu oprostil tudi zdaj . . . samó pride naj k meni . . .
Tudi placo mu povisam . . . gotovo, saj je drugace pripraven clovek . . .

*Gornik.* Ne verjamem, da bi se vrnil.

*Grozd.* Morda se vrne; jaz bi rad, da bi se vrnil . . . Ali zdaj, --
zdaj je vse dobro; vse je dobro zdaj. ({Iskreno, strese Gorniku roko.})
Vi, gospod Gornik, ste res imeniten clovek. Taki ljudje mi ugajajo,
oprostite . . . Takó premisljujem, ugibam ves bolan in vznemirjen . . .
»Ali pride . . ali ne pride?« In on, -- posten, znacajen clovek, hodi
svojo pot molcé in resno . . . brez velikih komedij, brez
sentimentalnosti . . . Vi niste frazêr, in to mi jako, jako ugaja . . .

*Gornik.* Dovolite, gospod doktor, Vase besede so skrivnostne . . .

*Grozd.* Ne jezite se, dragi gospod Gornik . . Pride mi redkokdaj, ali
kadar pride, pride z veliko mocjó. Nikoli se nisem govoril tako iskreno,
kakor to uro . . . Par dni so bili oblaki nad mojo hiso, ali komaj so
padle prve kaplje, -- ze se je zjasnilo . . Hvala, gospod Gornik! . .
({Se obrne v stran in se pogladi po celu.}) In se je zjasnilo . . . .
Bog vedi, nisem pil vina, a sem pijan . . To ni zdravo . . ({Gorniku.})
Dovolite torej, dragi gospod Gornik . . . ({Gre proti sobi na desni.})
Matilda!


15. prizor.

*Prejsnja*, *Matilda*.

*Matilda.* Stricek?

*Grozd* ({tiho Matildi}). Matilda, spominjaj se, kar sem ti rekel . . .
Zdaj gre za narodov blagor . . . Ah, neumnost . . . Pazi, Matilda! . . .
({Gorniku s posebnim smehljajem.}) Ostavljam Vas za par minut, gospod
Gornik . . oprostite . . ({Odide.})


16. prizor.

*Gornik*, *Matilda*.

*Gornik.* Klanjam se, gospodicna Matilda! --

*Matilda.* Dober dan, gospod Gornik! --

*Gornik.* Gospodicna Matilda, razjasniti Vam moram neko stvar, prositi
Vas moram oproscenja --

*Matilda.* Zakaj pa se niste sli odtod?

*Gornik.* Pojdem takoj. -- Ali jaz ne bi rad, da bi se spominjali name z
grenkim srcem. Tukaj je tako malo dobrih ljudij, in Vi ste med njimi;
zato bi mi bilo zal, da bi se Vam zameril. Povem Vam odkrito in po
pravici, da nisem bil nikoli zaljubljen v Vas . . .

*Matilda* ({k durim na desni}). Zdaj torej slisis --

*Gornik.* Prosim?

*Matilda.* Duri so zaskripale . . . In potem?

*Gornik.* Potem?

*Matilda.* Odkod pa je potem prisla ta neumnost? Kdo pa je sploh govoril
o nji?

*Gornik.* Jaz sem nedolzen . . . ({Resno.}) Morda je kriva neka posebna
stran mojega znacaja. Premehak sem namrec. Ce mi kdo rece: »Ozeni se,
prijatelj, meni na veselje!« -- pa se ozenim . . . .

*Matilda.* No, prosim Vas, ali Vam je kdo rekel --?

*Gornik.* Sevéda. Saj v tem je vsa cudovitost te stvari. Gospod doktor
Grozd se je namenil, -- prijel me je za róko ter me potegnil za sabo . . .
In jaz sem hodil za njim . . . Cemu se je to zgodilo, sam Bog vedi! . . .

*Matilda.* Stric Vam je dejal, da se ozenite?

*Gornik.* Ali mi je dejal? . . . Nic mi ni dejal: prijel me je za roko
in jaz sem hodil za njim . . . O Bog, zalostno je moje zivljenje . . .
Jaz nimam veselja, ne mirú, ne prijateljev . . . Pridem, in vsujejo se
okoli mene, scipljejo me od vseh straní. Po mojem hrbtu bi lazili
navzgor; samó do mojega hrbta jim je . . . Ali jaz ne maram teh stvari.
Imam denarja in imam znancev na razlicnih stolicah in prestolih; za to
so me izbrali ljudjé za svojega hlapca, da bi jim sluzil s svojim
denarjem in da bi prosil zanje krog stolic in prestolov . . . Zalostno
je moje zivljenje . . .

*Matilda* ({mehkeje}). Gospod Gornik, zakaj se ne skrijete? Zakaj ne
pobegnete v samoto, v gozd? Jaz na Vasem mestu bi si napravila vilo
visoko gori, kje v gorovju, sredi jelk in skal . . . To bi bilo krasno
. . . imeli bi miru in veselja.

*Gornik.* To nameravam, gospodicna Matilda. Hotel sem samó pogledati
svet. Po ocetovi smrti sem stopil iz hise, da bi si malo ogledal. Ali
svet je strasen. Samó malo ljudij je dobrih in iskrenih, ali jaz se
zamerim vsem, postenim in nepostenim. Nikar se ne hudujte name,
gospodicna Matilda.

*Matilda.* Jaz se ne hudujem cisto nic, gospod Gornik. Samó . . . .
prisli ste takó neumno . . . . Zakaj niste rekli takoj, da ne marate
zame?

*Gornik.* Kakó bi mogel reci kaj takega? . . . Hotel sem, toda beseda mi
je ostala na jeziku . . . Tudi pobegniti sem hotel ze davno; sinoci,
predsinocnjem. Ali drzalo me je nekaj za suknjo . . . Ah, jaz sem takó
mehak, takó neumen, takó len. Ni ga na svetu nesrecnejsega cloveka.

*Matilda.* Ali zdaj vendar pojdete?

*Gornik.* Gotovo, zdaj pojdem! . . . Domá je pospravljeno vse. Peter je
pospravil kovcege; popotna suknja lezi na zofi, palica na mizi. Vse je
pripravljeno. In kadar pojdem, napravim ovinek . . . dalec na okoli
pojdem, da ne zaidem na Vase stopnice in da mi ne padejo kovcegi iz
rok . . .

*Matilda.* Prosim Vas, gospod Gornik, varujte se -- --

*Gornik.* Brez strahú, -- takó je zapisano . . . ({Vstane.}) Gospodicna
Matilda, ce se kedaj spomnite name, nikar se ne zgrazajte!

*Matilda.* Bog z Vami, gospod Gornik . . .

*Gornik* ({otozno}). Rad bi dal rokó gospodu Kadivcu. Prosim,
gospodicna, recite mu, da ga pozdravljam.

*Matilda* ({k durim}). Fran!


17. prizor.

*Prejsnja*, *Kadivec*.

*Matilda.* Poslovi se od gospoda Gornika!

*Kadivec.* Z Bogom, gospod Gornik . . Zakaj se niste hoteli takrat
streljati?

*Gornik.* Se ne streljam rad; je zmirom nekaj nevarnosti zraven. --
Oprostite mi, gospod Kadivec, nikoli nisem mislil nic hudega o Vas . . .

*Kadivec.* Potujte srecno, gospod Gornik . . . Tudi jaz Vas nisem mislil
zaliti . . . ali zakaj ste bili takó nerodni?

*Gornik.* Kakor je cloveku usojeno . . . . Z Bogom!

*Kadivec* in *Matilda* ({ga spremita do vrat}). Z Bogom! -- ({Gornik
odide.})


18. prizor.

*Kadivec* in *Matilda*.

({Kadivec in Matilda se oddahneta.})
*Matilda.* In stric?

*Kadivec.* Hm!

*Matilda.* To bo nekaj strasnega . . .

*Kadivec.* Ah, -- tega se je treba otresti; skrajni cas je. Cemu se
klativa tod okoli, po teh sobah, Matilda? Zakaj bi ne zivela zase, --
koga potrebujeva poleg sebe? Jaz sem sit tega zivljenja . . .

*Matilda.* In kaj mislis?

*Kadivec.* Nic posebnega. To je vendar smesno . . ({Vstane.}) Bóga mi,
sele zdaj, v tem trenotku mi je prislo na pamet, kako neizmerno neumno
je to. Zakaj ticiva pod nadzorstvom? Kdo je kaj storil zame in zate?
. . . Zakaj bi si ne izbrala drugega stanovanja? . . Stric naju vzgaja, --
kaksna vzgoja! Midva se tudi samá lahko vzgajava!

*Matilda.* Fran!

*Kadivec.* Preneumno je to! -- Ti zivis od denarja svojega oceta, jaz od
denarja svoje matere . . . Odvisna nisva od nikogar, -- in vendar
trepeceva pred tem clovekom. Neumno, sakrament!

*Matilda.* Ali Fran, ti si nehvalezen!

*Kadivec.* Ah, hvaleznost! . . . Kadar pride, mu porecem energicno:
»Gospod doktor, dajte mi racun o svojem gospodarstvu, o svojih stroskih,
o tisti neumni vzgoji. Jaz sem tega zivljenja sit!«


19. prizor.

*Prejsnja*, *Grozd*.

*Grozd* ({zacuden}). Kje pa je Gornik?

*Kadivec* ({malodusno}). Ah . . . Gornik . . .

*Matilda.* No . . . Gornik . . .

*Grozd.* Kaj je z Gornikom?

*Matilda.* Sel je.

*Grozd.* Kakó to, da je sel . . . . Kaj sta govorila?

*Matilda.* Ah, . . . nic posebnega . . .

*Grozd.* Fran, pojdi studirat!

*Kadivec.* Gospod doktor . . .

*Grozd.* Gospod doktor? . . Pojdi studirat! . .

*Kadivec.* Povedati Vam imam nekaj zelo vaznega.

*Grozd.* Glej, glej . . ({Razjarjen.}) To je impertinentno. ({Matildi.})
Kaj sta govorila?

*Matilda.* Stricek -- -- --

*Grozd.* Kaj si mu odgovorila?

*Matilda.* Ali stricek, saj me se nic prasal ni.

*Grozd* ({prepaden}). Kakó, da te ni nic prasal? ({Nekdo trka, vstopi
Grudnovka.})


20. prizor.

*Prejsnji*, *Grudnovka*.

*Grozd* ({hladno}). Zeló me veseli, milostiva. Od kod ta cast?

*Grudnovka.* Dober dan, gospod doktor. ({Kadivcu in Matildi.}) Dober
dan. -- ({Grozdu.}) Prisla sem Vas svarit, gospod doktor! . . .

*Grozd.* S tabo bom govoril pozneje, Matilda; -- in s tabo, Fran!

*Kadivec.* Jaz bi tudi rad govoril z Vami . . .

*Matilda.* Fran! ({Kadivec in Matilda odideta.})


21. prizor.

*Grozd*, *Grudnovka*.

*Grozd* ({gleda molcé za njima, po prestanku}). Prisli ste me svarit?

*Grudnovka.* Dà . . . na Vaso in seveda tudi na svojo korist.

*Grozd.* Seveda, -- sedite prosim!

*Grudnovka.* Vi veste, da je ta razdor jako neumen.

*Grozd.* Kdo ga je provzrocil?

*Grudnovka.* To se ne prasa. -- Ali mislite, gospod doktor, da so sanse
na Vasi strani?

*Grozd.* Jaz mislim to.

*Grudnovka.* Torej se varate. Tehtnica je sedaj cisto ravnotezna, niti
za betvico niste boljsi. Ce se pametno ne okrenemo, pademo vsi skupaj.

*Grozd.* Prisli ste k meni v skrbéh . . Do mene Vam ni nic, to je
gotovo; -- kaj torej nameravate?

*Grudnovka.* Do Vas mi res ni veliko; vsak skrbi zase. Ali ravno
zategadelj sem prisla k Vam. Nasa rec je vzajemna . . . Prosim,
poslusajte: -- recimo, da se pricne boj na zivljenje in smrt. Doslej smo
se greli vsi skupaj pod enim plascem, in pod tem plascem se je godilo
precej nedelikatnih stvari. Ce se pricne boj na zivljenje in smrt, bodo
prihajale na dan te nedelikatne stvari; a v svetli luci se vidijo take
nedelikatnosti se bolj nedelikatne, kot so v resnici. Nam bi to ne bilo
prijetno, -- ali bi bilo prijetno Vam?

*Grozd.* Kdo mi more kaj ocitati?

*Grudnovka.* Dobro, -- tako bi lahko rekli z vsem ponosom, -- ko bi
imeli za sabo kakorsnokoli zaslombo. Ali glejte, tehtnica je ravnovésna
. . Tudi Vam se je izvil Gornik iz rok.

*Grozd* ({prestrasen}). Kakó, da se mi je izvil iz rok?

*Grudnovka* ({smejé}). Kaj res mislite --?

*Grozd* ({v zadregi}). Jaz ne mislim nic . . . ({Gre korak po sobi,
zamisljen, prepaden.}) Takó se mi je izvil iz rok . . .

*Grudnovka.* Treba se je tolaziti. Vi ste bili prav tako nerodni kakor
moj moz . . . Nekaj smesnega je bilo na tem razdoru, ali lahko bi se
blamirali se bolj . . . Zdaj je cas, da se stvar zakrije in pozabi . . .

*Grozd* ({pocasi}). Milostiva, jaz Vam nic ne zaupam. Ali ste prisli, da
bi spravili iz mene besedo, ali ste me prisli plasit? . . . Danes so
bili pri meni ljudje, ki ste jih se vceraj drzali na konopcu! . . .

*Grudnovka.* Ali, gospod doktor, kako govorite? Jutri bodo tisti ljudje
zopet pri meni, ce zapiha veter le nekoliko na mojo stran. Prisli so k
Vam, ker so se zmotili. Ti ljudje bi bili dober termometer, ko bi ne
bili tako neumni . . Nevarnost je cisto drugod. Ce hocemo ostati, kar
smo, namrec _narod_, je treba, da spravimo svoje stvari pod streho in da
se pripravimo . . . . Kaj ste storili Scuki?

*Grozd.* Kako ste vi vsi natanko zacutili, da me je nekdo ranil, da so
se mi zazibala tlà pod nogami. ({Razjarjen.}) Ali jaz vam recem, vam
vsem skupaj, da to ni moja poslednja ura. Varali ste se jako . . . Kakó
me hocete ponizati, kako hodite okoli mene, kakor okoli bolnega otroka!
. . . Ali jaz nisem slab, nisem bolan . . . Cemu prihajate s tistimi
strahovi? Tudi strahov se ne bojim . . . Kaj morem zato, ce mi je
zavezal cevelj na levi nogi? Ali sem mu zapovedal? . . . Tudi Vi ste se
zmotili! -- Kaj sem izgubil v tem casu, v teh kratkih dneh? Nicesar
nisem izgubil, niti trohice svoje moci . . . Vrnil se bo k meni, skesan
in majhen . . . Poznam te ljudi . . . Vrnil se bo goljufan, raztrgan in
slab. Jaz poznam te strahove! Mnogo jih je ze bilo in vsi so poginili,
jaz pa sem ostal . . . Zmotili ste se nad mano, milostiva! Tehtnica je
ravnovesna, sanse so enake? . . . Hej! . . . Jaz zaklicem, samó
pomignem, in narod hodi za mano . . . Dà, neumna je ta slabost; prisla
je samó slucajno, od obile vecerje . . . Tako ste se zmotili nad menoj,
ravno v tej uri, ko stojim visje nego sem stal kdaj prej . . . Gornik se
mi je izvil iz rok? . . . Varate se; on ne more iz mojih rok, privezal
sem ga z mocnimi jermeni . . . Obslo me je nekaj slabosti, in v tistih
trenotkih sem mislil tudi jaz, da drsam navzdol. Ali moja tla so trdna,
nenavadno trdna! --

*Grudnovka* ({vstane}). Torej pozneje, gospod doktor. Ce mislite, da se
ni zadnji cas, tedaj potrpimo. Na svidenje!

*Grozd.* Nisem mislil takó. Naj me pride Vas moz prosit oproscenja.
Lahko mu oprostim, ker nimam od njega ne skode, ne koristi . . .

*Grudnovka.* Dokler govorite o oproscenju, se o spravi ne more govoriti.
Pozneje torej. ({Mraci se.})

*Grozd.* Torej nikoli . . . ({Katarina pride.})


22. prizor.

*Prejsnja*, *Katarina*.

*Katarina.* Vino je pripravljeno. Ali hoces luci?

*Grozd.* Ne. ({Katarina odide.})


23. prizor.

*Grozd*, *Grudnovka*.

*Grudnovka* ({vstane, odhaja}). Prisla sem Vas svarit; varujte se; taki
strahovi kakor je Scuka so nevarni.

*Grozd* ({tisje}). Jaz se jih ne bojim . . . ({Hipoma neodlocno.}) Toda
. . . zahvalim Vas, milostiva . . . Ali res mislite, da je tehtnica
ravnovesna, da je cas skrajen?

*Grudnovka.* Vi ste rekli, da ni.

*Grozd* ({zamisljen}). Leglo mi je na srce, in nece stran! -- Z Bogom,
milostiva!


24. prizor.

*Prejsnja*, *Siratka*, *Klander*, *Kremzar* ({pridejo prepadeni}).

*Siratka.* Ali ste slisali, kaj je napravil?

*Kremzar.* To presega vse meje dostojnosti.

*Klander.* Zapreti takega cloveka! Saj je zblaznel. Na cesti naj ga
aretirajo.

*Grozd* ({prestrasen}). Kaj je napravil Scuka?

*Siratka.* Slab dovtip je napravil; ali taki dovtipi so nevarni, -- vrag
vedi, kaj lahko pride iz takih dovtipov. Prosim, cujte: --

*Kremzar.* Na tak nacin se rusijo ideali; takó se spodkopuje vera v
avtoritete. To bi morala zabraniti vlada! --

*Klander.* Policija bi morala poseci vmes!

*Siratka.* Cujte! ({Velik list papirja v roki.}) »Jaz ne govorim za
tiste ljudi, ki niso vec ljudje s krvjó in mesom, temvec stevilke v
tolpi; ne za tiste ljudi, ki se jim zdé fraze o narodovem blagru, o
narodovih idealih, o avtoritetah, tradicijah, zákonih in tako dalje
svete in nedotakljive. Zakaj to niso vec ljudje, temvec stevilke v
tolpi, brez zivljenja in brez ponosa . . . Za tiste govorim, ki jim je
ljubsa cinicna resnica, nego blagoslovljena laz . . .« Prosim,
poslusajte, ali ni to blazno? --

*Grozd.* Kje je dal to tiskat? Kdo se je predrznil to tiskat --?

*Klander.* Le naprej.

*Siratka.* Prosim. -- Gospod doktor, prosim. Tukaj meri na Vas, --
imenuje Vas indirektno, oprostite, -- svinjo.

*Kremzar.* Impertinentno, nedostojno!

*Siratka.* »Doktor Grozd bi bil rad minister ali vsaj dvorni svetnik, --
za narodov blagor. Tudi doktor Gruden bi bil rad minister ali dvorni
svetnik, -- tudi za narodov blagor. Vse, dragi moji, vse za narodov
blagor. Kdor dandanes javno laze, -- laze za narodov blagor. Kdor govori
javno resnico, -- ga smesijo in preganjajo ter napósled unicijo, -- za
narodov blagor! -- In za narodove ideale; -- ta narod ima namrec ideale
-- in koliko idealov! Le prestopi se nerodno na cesti, pa stopis idealu
na kurje okó! In kaksni boji se bijejo za te ideale! Ti, dragi moj,
nimas nobenih idealov, niti ne ves, kaj so ideali, tudi tvoj prijatelj
jih nima. Ali ti in tvoj prijatelj skupaj se imenujeta narod ter imata
ideale! In za te vajine ideale se borita doktor Grozd in doktor Gruden.
Doktor Grozd bi dal za te vajine ideale svojo necakinjo in doktor Gruden
svojo zeno . . Za te ideale in za narodov blagor!«

*Kremzar.* Impertinentno.

*Siratka.* »Doktor Grozd in doktor Gruden sta postena cloveka. Zakaj bi
ne skrbela zase, kakor skrbimo zase mi drugi? Ti, dragi moj, trgujes s
suknjami, doktor Grozd trguje z narodovimi ideali! Razlocek je samó ta,
da je suknjo tezje napraviti in tezje zakrpati, nego navaden ideal . . .«

*Klander.* In ljudje ga poslusajo . . .

*Siratka.* V predmestju, v tistih zakotnih gostilnah si je zbral svoje
brloge in svoje ljudi . . . Kaj bo iz tega?


25. prizor.

*Prejsnji*, *Mrmolja* in *Mrmoljevka*.

*Mrmolja.* Gospôda, -- gospod doktor . . . . Jaz nisem mislil, da bi
bilo mogoce kaj takega v nasem pohlevnem, poboznem narodu . . .
Pomislite, prosim . . .

*Kremzar.* Ali ste tudi Vi ze citali?

*Mrmoljevka.* Gospod doktor, v Vasih rokah je zdaj resitev, je pomoc. In
takega cloveka ste gojili na svojih prsih, da zdaj s svojim cinizmom
podira, kar so zidali najidealnejsi nasi mozje v tolikih in tolikih
trudapolnih letih, s sveto ljubeznijo v srcu, polni zvisenih idej,
posebno tiste svete ideje, ki dandanes --

*Grudnovka.* Gospod doktor, ali mislite, da ni skrajni cas? . . .

({Zmraci se.})


26. prizor.

*Prejsnji*, *Gruden* ({prisope razburjen}).

*Gruden.* Doktore; -- stvar je pri kraju, stran z neumnostmi. Zdaj
moramo nastopiti energicno, vsi skupaj, vsi posteni in pametni ljudje!
 . . . Meni so razbili okna . . .

*Vsi.* Ah . . .! Kdo? Kdaj?

*Grudnovka.* Tebi prvemu?

*Gruden.* Par ljudij, neizobrazenih, polpijanih; ce so delali iz objesti
ali v resnici, -- meni ni bilo lahko pri srcu. Jaz se bojim takih
ljudij.

*Grozd.* Ali je bil Scuka med njimi?

*Gruden.* Slisal sem njegov glas, -- smejal se je. Stal sem na
stopnicah, -- a potem preko vrta k tebi.

*Grozd.* Stopimo mu na tilnik, da bo odprl ocí . . . ({Dá Grudnu rokó.})

*Gruden.* Oprosti, doktore!

*Mrmolja.* Jaz mislim, da je to eden najvaznejsih trenotkov v zgodovini
nasega naroda.


27. prizor.

*Prejsnji*, *Kadivec*, *Matilda*.

*Kadivec.* Gospod doktor, -- mislila sva, da ste sami.

*Grozd.* Kaj je?

*Kadivec.* Predstavljam Vam svojo nevesto!

*Grozd.* Tepec! Pojdi studirat!

*Kadivec.* Matilda, -- se danes pojdeva studirat; -- na Dunaj!

({Sipe na oknu zazvenkecejo na tlà, zunaj hrup, smeh in nerazumljivi
klici; vsi prepadeni, -- hipoma se hrup deloma poleze.})

*Glas Scukov* ({pod oknom}). Gospod doktor, -- doktor Grozd! ({Pocasi, --
zelo glasno, razlocno, s kratkimi prestanki.}) Ali niste cutili, da sem
Vas vgriznil, -- -- ko sem Vam zavezal cevelj na levi nogi? -- -- Moji
zobje so bili -- -- strupeni. -- -- Kmalu boste legli na postelj, -- --
in z Vami bo legel narodov blagor -- -- in bodo legli narodovi ideali --
-- Zakaj zacenja se boj -- -- proti blagru naroda -- -- proti narodovim
idealom. -- -- Do svidenja! --

({Okna zazvenkecejo z nova; zunaj hrup in smeh.})

*Grozd.* Gospôda, zberite se okoli mene v tem tezkem trenotku. Vsi
cutimo, da je v nevarnosti najsvetejse, kar imamo, da so v nevarnosti
najdrazje nase svetinje. Tisti strup, ki ga dihajo ze oddavna veliki,
propali narodi, se hoce priplaziti tihotapsko v verni, nedolzni nas
narod . . . Gospôda -- meni je tezko pri srcu -- ostavite me . . .
Siratka, poklicite Gornika . . . on je nasa resitev . . . poklicite
Gornika . . . Matilda! . . .

({Matilda in Kadivec pri vratih.})

*Matilda.* Z Bogom, stricek!

*Grozd.* Kam gres, Matilda?

*Matilda.* Na Dunaj, stricek!


28. prizor.

*Prejsnji*, *Gornik*.

*Gornik* ({v angleskem plascu, kovceg v roki, sluga za njim.}) Z Bogom,
gospod doktor; z Bogom, gospôda; ni mi dalo srce, da bi Vas ne pogledal
se enkrat. Z Bogom!

*Grozd.* Gospod Gornik!

*Kadivec.* Stran, gospod Gornik!

*Gornik* ({se okrene}). Z Bogom! ({Odide.})

*Grozd* ({unicen}). Matilda!

*Grudnovka.* Ali ste resnicno upali? Skrajni cas je bil . . . glejte!

*Matilda* in *Kadivec*. Z Bogom! ({Odideta.})

*Grozd* ({pocasi proti levi}). Ostavite me! . . . Kdo je razbil te sipe? --

Tisk »Národne tiskarne« v Ljubljani.







--- Provided by LoyalBooks.com ---